FotoSiba

Razmere po hribih so nestabilne, klože pokajo in se plazijo, novega snega je kar nekaj. V podobnih razmerah se velikokrat spomnim na Ženiklovec. S svojimi 1716 metri višine in cesto, ki te pripelje visoko pod planino, je lahko hiter, lep in varen cilj. Zadnja leta je bilo nekaj težav s cesto, ki te pripelje najvišje, so pa domačini to zelo lepo rešili.  Cesto lepo in vestno vzdržujejo, za uporabo le te pa v zaselku nad Grahovšami v avtomat z zapornico vstaviš 1€ in se odpelješ naprej. Enako storiš ob povratku, dinarčki za vzdrževanje in pluženje se nabirajo in vsi se imamo fajn.

Pa pojdimo s slikicami na planino Javornik in Ženiklovec. V tako lepem dnevu, ko je v nižinah megleno, v hribih pa leži novozapadli sneg, je tam gori zares lepo. Odprta , travnata pobočja, lepa planina in postavitev Ženiklovca v tako lep razglednik, vse to postreže z lepim zimskim izletom.

Smučanje je na Ženiklovcu včasih super, še večkrat pa mučenje po kaki tečni skorji. Vedno pa je zaključek enak, luštno in lepo je bilo. Imamo pač radi turno smuko kot celovito izkušnjo, malo oteženo vijuganje navzdol ne razbija lepih vtisov “biti v hribih, se razmigati, storiti nekaj zase in za svoje zdravje”. Včeraj sem kljub drugačnim predvidevanjem v smuki čisto užival, v gostem “celcu” v gornjem delu je bilo pravi užitek nizati dolge zavoje.

Največji užitek tur v podobnih dneh pa je radost, ki jo doživljam po potopu v megleni pokrov, kako lep in dolgotrajen je občutek, ko sem uspel priti nad meglo, ko sem uspel vsrkati tako čaroben, sončen dan v zimskih hribih. Sam si je kriv tisti, ki se ni potrudil storiti enako.

Nazaj na objavo | RSS komentarji