Sep 24 2008
Po službi je še marsikaj mogoče…
Včeraj sem se zelo zgodaj peljal v službo. Dan se je začel kislo, drobne kaplje na vetrobranskem steklu so brisalci sicer zmogli, cesta pa je bila mokra in spolzka, temu primerna pa tudi vožnja čez Katarino – počasna in previdna. V službi je dela vedno dovolj, vendar se glava po navadi ravna po vremenu – če je to kislo, tudi počutje ni na vrhuncu. Ob treh sem ob nespremenjenem počutju odbrzel proti Brezovici, kjer sva bila zmenjena z Mitjem. Ker je kar dobro deževalo, sva upala da na primorskem v zraku vsaj ni preveč vlage. Ko greš plezat v Mišjo peč, lahko dežuje, zaradi naravnega amfiteatra, ki visi precej ven, pa je plezanje vseeno mogoče. Fajn pa je, če zrak ni vlažen, ker ob takih pogojih oprimki manj drsijo.
Naša standardna parola – Pogumno v boj – se je ta dan zelo obrestovala. Bližje Nanosu sva bila, lepše je bilo vreme. Juhuuuuu, obožujem sončno primorsko. Ko sva se pripeljala v Mišjo peč (plezališče pred Ospom), pa sva bila deležna še enega veselja. Na parkingu sta počivala samo dva avta – tomideli. Jah, popularizacija plezanja, vremenske razmere drugod in superiornost Mišje peči se za vikende izven poletja zelo pozna – pod steno se lahko nabere mnoooogo ljudi zelo različnih narodnosti. Sicer je tak obisk Miške kar zanimiv, ampak ga ni čez mirno,nemoteno plezanje, katerega sva z Mitjem deležna ob najinih poslužbenih popoldanskih podvigih.
Ob mraku, po par preplezanih previsnih smereh v raznih kapnikih, luknjah in podobnem, sem se počutil zelo drugače, kot ob jutranji mokri vožnji v službo, zelo polno, zelo mirno, zelo razmigano, kljub utrujenosti zelo močnega. Zaradi tega občutka tole plezanje tako vleče, zato je potrebno sleherni trenutek izkoristiti in si privoščiti, kar te vleče, kar ti diši. Ni ovir, če je volja prava – tako bomo živeli še naprej.
Fotke so iz malega Olympusa – kratkega testa, kvaliteta je temu primerna.
