FotoSiba

Ob zadnji turi je Žiga rekel: “Jaz bi pa še Stol letos odpeljal” . Hitro se je izkazalo, da je tale prvak Karavank na seznamu želja pri večini prisotnih. Tako smo se včeraj  eno uro čez poldan (po par urah službe) na Jesenicah zbrali štirje kolesarji, več ali manj dobro motivirani za dolg pristop na 2236m visok Stol. Dolg pristop pa nas je čakal, ker smo se hoteli na goro čimveč peljati, kdo pa bi hotel celo pot kolo nositi, zato da bi se slikal na vrhu?!? Da se proti Stolu čim več pelješ, pa te iz Jesenic čaka kar dolga in naporna pot.

Za ogrevanje smo se zapodili v asfaltne klance proti javorniškemu Rovtu kjer smo v žaru debate prvič zgrešili pot in si nakopali dodaten kilometer in nekaj višincev. Naslednja napaka je bila nekje okoli Križevca, spet smo ob lagodnem kolesarjenju izbrali napačen odcep in to ugotovili na koncu izbrane ceste. Jaz se nisem dal, na zemljevidu sem videl bližnjico do Pustega Rovta (planine za izhodišče na Golico in Struško), po zelooo strmi, na novo zratrakirani cestici sem se povzpel nekam visoko in sem do planine imel že pravi MTB spust.

Od planine Pusti Rovt pa je bila naša zbranost na višjem nivoju, zgubljanja je bilo konec. Za vzpon na pobočja Struške smo izkoristili cesto, ki je iz nič nastala v zadnjih letih in te v lepem in dokaj strmem vzponu popelje na Belsko planino. Kolesarjenje po visokogorskih pobočjih Struške je bilo izjemno prijetno (nisem rekel nenaporno), šodrasta singelca okoli Ride in vzpon med ruševjem na ramo Vajneža pa bi z veseljem zamenjal za kako bolj lepo potko.

Ko pogledaš na grebenu Vajneža na južno stran, te do Stola čaka še par kilometrov kolesarjenja in nekaj nošnje naših konjičkov do željenega vrha. Na 2236 metrih smo se lepo okrepčali, spočili, kar se po dolgem in garaškem vzponu spočiti da in se malo negotovo zapeljali na južna pobočja Stola. Negotovost je kmalu minila, razburljiv in dolg spust te hitro posrka vase, telovadba na kolesu po potkah vrhnjega dela in hitra vožnja po gozdnatih delih pa te z nasmehom popeljeta do vznožja.

Težko opišem, kakšen občutek je v glavi, ko se ozreš nazaj in podoživiš celoten spust (tu ga je kar 1650vm), se spomniš na garaški vzpon in se ti usta kljub utrujenosti razlezejo tja do ušes. Najbolj ga mogoče opiše dejstvo, da se hladno pivo po taki turi še posebno lepo uleže vate, neprecenljivo.

Ob vrtenju pedal smo uživali, Tomaž, Žiga, Andrej in Simon.

Nazaj na objavo | RSS komentarji