FotoSiba

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Res je neverjetno, da sem večino poleta iz Madrida kar prespal, to se mi še ni zgodilo. Moje prvo pravo zavedanje sega v čas zajtrka na letalu in stegovanja vratu, ali se pod nami že kaj vidi mehiška zemlja, videli pa so se samo sicer lepo svetli oblaki. Ko sem se od dveh kav čisto prebudil, se je svetla zavesa pod nami le začela trgati in kmalu sem zaznal obrise drugega največjega mesta na svetu. Tudi z letala je veliko, sicer pa težko skriješ 25 mio. prebivalcev.

Prvi pozitivni vtis po premetavanju na letališki pisti je bilo čisto in niti ne kaj dosti motno ozračje, drugi pa pogovor z na pol angleško govorečim mladeničem, ki naju je od letališča peljal v hostel v središču starega mesta. Le temu mehičani pravijo Zokalo (ponavadi glavni trg in par ulic okoli njega).

Prvi sprehod po mestu nama je razkril, da je predsedniška palača in njena okolica (celoten stari del mesta) izjemno poln policajev in do zob oboroženih vojakov – tudi z ščiti se jih je opazilo. Drugače mi samo mestno središče ni delovalo nič posebnega, škoda pa je glavnega trga, na katerega pogled kvari ogromna jeklena konstrukcija, katere namena v prihodnje ne vedo niti domačini.

V eni od ulic sem zagledal meso kebab variante in seveda sem takoj podlegel, greva testirati, kako se tukaj prehranjuje. Fast food restavracija sicer nič kaj bleščečega videza me je navdušila, pet malih tacos tortilj, lepo obloženih z malimi koščki mesa, zelenjave, zraven pa tri različne chili omake – mmmmm, hrana za mojo dušo. Cena – 15 pesosov oz. 1€, odlično.

V hostlu sva si takoj uredila izlet za naslednji dan, glavni cilj izleta je bil Teotihuacan, največje ameriško mesto pred prihodom Krištofa Kolumba. Najprej smo si šli ogledat ostanke drugega starega dela Mexico Cityja. Izvedela sva, da je bilo mesto z dvema središčema včasih na otoku ogromnega jezera , kasneje so to jezero izsušili in celotno področje poselili. Potem smo se zapeljali do največjega ameriškega romarskega središča. V Mehiki je vera zelo močno razvita, katoličanov je več kot 90%, najbolj množično pa romajo na hrib Tepeyac v SV delu Mexico Cityja, kjer stojita stara in nova bazilika Marije iz Guadalupe. Baje se čez leto nabere čez 5 mio. obiskovalcev, zelo v čislih pa imajo tudi »Papo« ali Janeza Pavla II, tu je bil petkrat – nazadnje leta 2003.

Drugi del izleta nas je zaneslo na nekakšno plantažo, kjer se ukvarjajo z izkoriščanjem kaktusov in predelovanjem kamenin v kipce. Izvedeli in videli smo, kako praktično so uporabni kaktusi, brez težav iz njih dobiš papir, barvila, niti z iglo za šivanje, glavna stvar pa je seveda Blue Agava in glavna sestavina za Tequilo. Deležni smo bili tudi degustacije poleg Tequile še dveh pijač. Po tem zanimivem delu smo vstopili v arheološko mesto Teotihuacan, rojstno mesto bogov – kot so ga poimenovali Azteki, kasnejši prebivalci teh krajev. Mesto z ulico mrtvih ter piramidama sonca (tretja največja na svetu) in lune je najbolj cvetelo v prvi polovici prvega tisočletja, na višku slave pa je imelo najbrž več kot 250.000 prebivalcev. V 7. oz 8. stoletju je mesto nepojasnjeno padlo. Katero ljudstvo ga je ustvarilo, je uganka, vse pa kaže na mešanico takrat obstoječih ljudstev v tem delu Amerike. Teotihuacan je imel tudi velik vpliv na kulturo Majev južneje (celoten Yucatan, Guatamala, …)

Hoja po piramidah in razmišljanje o ljudstvih pred nami in dimenzijah narejenega je name kar veličastno vplivalo, počutil sem se močno posebno, ta kraj je vsekakor kategorije »morate videti« v Mehiki.

En dan v Mexiko Cityju sva namenila vožnji z njihovimi javnimi prevozi in obisku Floating marketa na robu mesta. Kot se za veliko mesto spodobi, imajo zelo funkcionalen in lepo urejen metro. Z njim lahko prideš v katerikoli del mesta, presedanje in orientacija nista težavna, vstop v podzemni svet železnic pa te stane pičla 2 pesosa (13 centov). Prva proga tega velikega in skozi polnega metroja (leta 2004 je povprečno na dan prepeljal 3,9 mio. ljudi) je bila zgrajena za olimpijske igre leta 1968. Midva sva z dvakratnim prestopanjem ujela vlak (ni več v sistemu metroja, prav tako samo 2 pesosa), ki naju je zapeljal do Xocimilca. Tam se za vikende odvija Floating market, ki me je močno presenetil. V bistvu sem pričakoval turiste iz ZDA in Evrope, kot turiste pa sem videl in srečeval mnogo mehičanov, ki se tako s svojimi družinami pridejo sprostiti. Vožnja ob pivu po kanalih reke med pisanimi hišami in mnogo cvetličarnami je bila zelo sproščujoča. Po srečanju čolna z Mariachiji sva si privoščila glasbeno željo, po srečanju s čolnom-kuhinjo pa se je na najini mizi znašlo veliiiko in slastno kosilo. Ni bilo poceni, spomini pa so zelo lepi.

Po popoldanskem dolgotrajnem iskanju menjalnice in večernem bluzenju v iskanju menjalnice, sva se naslednje jutro odpravila z avtobusom naprej v Oaxaco, ki je bila vmesna postaja do prvega morja v Mehiki.

Se nadaljuje….

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Glavni trg z ogromno zastavo

Predsedniška palača

Ulice so polne avtomobilov, v ozadju stavba Latinoamericana

Mirni in zanimivi protestniki iz nekih malih mehiških vasi so prišli iskat pravico pred predsednika

Pogled iz okna hostla

Avtobusna postaja

Baziliki Lady og Guadalupe (stara in nova)

Baziliki sta na robu mesta

Ročne spretnosti

Piramida sonca v Teotihuacanu

Ulica smrti in piramida lune

Iz piramide lune proti piramidi sonca

Mariachiji igrajo nama v cast (seveda za denar…)

Pojedina na ladjici

Nazaj na objavo | RSS komentarji