FotoSiba

Po dveh lahkih turah je bil že čas za kaj bolj resnega. Ker je Klemen imel veliko željo iti na Kredarico, sva se pač predzadnji dan leta 2010 zgodaj zjutraj odpeljala po “bob” stezi v mrzlo Krmo in šla preizkusit najino kondicijo. Vam povem, reden tek se obrestuje, tako sem kljub popolni opremi in smučmi na hrbtu pred pol enajsto že užival ob turški kavi in fantastičnih razgledih 2500 in še malo višje nad morjem.

Ker je zima šele na začetku, snežilo pa je par dni nazaj, nisem pričakoval kake posebno lepe smuke. Pa sem se na srečo uštel, spust do pastirske koče je potekal po nedotaknjenih pobočjih, z lahkoto sem se izogibal skorji in užival v dolgih, lebdečih zavojih.

Še bo treba v hribe!

Ponavadi je tako, da jesenska depresija v misli hitro vnese skomine lepšega dela zime, belo pokrite hribe, toploto sonca, ki te greje po napornem vzponu, zapenjanje zadnjih sponk na pancarju pred uživaškim spustom v dolino, večerno utrujenost in vznesenost po napornem, a lepem dnevu. Ko res zapade sneg, pa je potrebno te skomine pretopiti v realnost.

V tej sezoni sva z Jasno prvič stopila na smučke v novembru, par dni pred začetkom obratovanja žičnic na Krvavcu sva se povzpela na Zvoh. V novoletnih praznikih pa bo potrebno obiskati kaj lepšega, za prvo turo sva si izbrala Vošco, neizrazit vrh v Karavankah, ki velja za nezahtevno, a lepo smučarko turco. Z razmerami sva imela preklemano srečo, saj so sploh prisojna pobočja visoko pod vrhove ob zadnji otoplitvi in deževju že izgubila sneg. V Srednjem vrhu se še ni videlo, da bi lahko smučala do tal, ko pa sva iz makedamske poti zavila navkreber, pa sva bila potolažena, minimalna strjena podlaga je napovedovala vožnjo do “podna” ture. Malo višje sva naletela na 2-3 cm pršiča na trdi podlagi, ostanke zadnjega sneženja, tako da je tura zelo lepo uspela. Pa kaj bi preveč govoril, naj povedo slike, kako je bilo.

Turo priporočam po sneženju, saj ne poteka po plazovnih pobočjih, v zavetju gozda pa se da 700-800 višinskih metrov prav lepo vijugati, da razgleda na Martuljško skupino, Jalovec in Mangrt sploh ne omenjam

Razmere po hribih so nestabilne, klože pokajo in se plazijo, novega snega je kar nekaj. V podobnih razmerah se velikokrat spomnim na Ženiklovec. S svojimi 1716 metri višine in cesto, ki te pripelje visoko pod planino, je lahko hiter, lep in varen cilj. Zadnja leta je bilo nekaj težav s cesto, ki te pripelje najvišje, so pa domačini to zelo lepo rešili.  Cesto lepo in vestno vzdržujejo, za uporabo le te pa v zaselku nad Grahovšami v avtomat z zapornico vstaviš 1€ in se odpelješ naprej. Enako storiš ob povratku, dinarčki za vzdrževanje in pluženje se nabirajo in vsi se imamo fajn.

Pa pojdimo s slikicami na planino Javornik in Ženiklovec. V tako lepem dnevu, ko je v nižinah megleno, v hribih pa leži novozapadli sneg, je tam gori zares lepo. Odprta , travnata pobočja, lepa planina in postavitev Ženiklovca v tako lep razglednik, vse to postreže z lepim zimskim izletom.

Smučanje je na Ženiklovcu včasih super, še večkrat pa mučenje po kaki tečni skorji. Vedno pa je zaključek enak, luštno in lepo je bilo. Imamo pač radi turno smuko kot celovito izkušnjo, malo oteženo vijuganje navzdol ne razbija lepih vtisov “biti v hribih, se razmigati, storiti nekaj zase in za svoje zdravje”. Včeraj sem kljub drugačnim predvidevanjem v smuki čisto užival, v gostem “celcu” v gornjem delu je bilo pravi užitek nizati dolge zavoje.

Največji užitek tur v podobnih dneh pa je radost, ki jo doživljam po potopu v megleni pokrov, kako lep in dolgotrajen je občutek, ko sem uspel priti nad meglo, ko sem uspel vsrkati tako čaroben, sončen dan v zimskih hribih. Sam si je kriv tisti, ki se ni potrudil storiti enako.

Ker je mala Anja zaenkrat zelo priden otrok in ker si Mami in Ati želita tudi pri malem otroku v hribe nadihat zimskega zraka, smo se naša družinica in družinica Danaja, Mateja, Iztok podali za štiri dni na Pokljuko. V apartmaju nam ne bo dolgčas, potem pa še vsak kakšen dan malo pomerka in izkoristimo proste urice za obisk hribov tam okoli.

To je bil plan, ki nam je uspel v celoti. V slabih štirih dnevih sem bil trikrat v hribih, pa še eno rundo teka na smučeh sem si privoščil. Program pa smo sestavljali in prilagajali sproti.

Prvi dan je bil na vrsti tek na smučeh, z Jasno sva se izmenjala v varstvu in na progi, pa sva se prav fletn namigala. Večerno pivo je zelo teknilo, še posebno z mislijo na obetavne naslednje dni, saj je bilo za cel vikend napovedano jasno vreme nad 1400m nad morjem.

Pa poizkusimo, če še znamo v hribe hoditi. V petek zjutraj sva se z Jasno podala na smučeh na planino Lipanco, tam pa sva izbrala za cilj Vrh Brd. Nezahtevna tura, ki te pripelje na razgledišče nad 2000m je ravno pravšnja za lovljenje kondicije pri Jasni, saj je mala Anja stara manj kot tri mesece, se pravi porod ni daleč nazaj. Za trud sva bila nagrajena s soncem, lepimi razgledi, par metri smučanja po pršiču in rodeo smučanjem po razritih strmalih v gozdu nad Lipanco. Zaključek dneva sem seveda dočakal z nasmehom, Jasna podobno, le njena izjava – jutr pa ne grem nikamor, rabm počitek – mi je dala misliti (kam bom sam skliznil za kako urco).

V petek popoldan in soboto dopoldan sva bila midva varuške, ker pa sem hotel dan vsaj malo izkoristiti,  sem se odločil za turo po kosilu. Grem nad Planino Konjščico proti Jezercom, tam pa bom videl koliko je ura in se odločil za cilj ali povratek. Kljub težki smučarski in gorniški opremi mi je korak odlično tekel, pogled pa mi je redno uhajal proti Velikemu Draškemu vrhu. Na Jezercih sem bil zelo hitro, odločitev je bila hipna, grem proti V.D.V, do kamor bo šlo do pol četrte, bo šlo, pol pa na smučke in v dolino. Dobre razmere za hojo so me pripeljale na vrh deset čez tretjo, potem se mi pa ni nikamor mudilo. Malica, čaj, slikanje, priprava na smučanje in hop v dolino. Spotoma srečam še sodelavca, ki je najbrž sestopal z lučko in zelo lepimi  večernimi razgledi z vrha v srcu. Smuka je bila do Jezerc fajn, iz Jezerc do Konjščice pa naporen rodeo med grmovji, saj snega do poštene smuke tam kar precej manjka. Za zvečer ni potrebno izgubljati besed, nasmeh in pivo, pa dobro spanje po tem.

Jah, na Viševnik pa je tudi nujno treba, če smo že na Pokljuki. V nedeljo se je po nebu pojavila tanka oblačnost, pa še vseeno je bil dan za vikat. Z Jasno sva zelo na hitro dostopila do vrha in se še hitreje vrnila k najini punčki, da ne bo lačna slučajno predolgo. Viševnik najbrž poznate, je ena od posebnih zgodb v naših hribih, zelo oblegan in s tem tudi zelo presmučan, razrit, ipd. Vršni del je bil za smučati zelo grd, kasneje pa se je kar lepo dalo peljati.

Ja, tud pri malih otrocih se da marsikaj početi, to me zelo veseli in navdušuje. Gremo naprej!

V nedeljo smo se z Gregorjem in Markotom podali na smuko na Stol. Izhodišče je bila tokrat naša Završnica (se ni bilo treba v Avstrijo peljat). Tudi z osebnim avtom se da pripeljati do zadnjega klanca pod Tinčkovo kočo.

Ne bom nič pametoval, vzpon je bil super, smuka v zgornjem delu po trdem, a ubogljivem snegu, srednja vzhodna pobočja so bila že kar mokra, po gozdu pa je bil gost pomladanski snegec, ki te lepo pripelje do avta. Super zima, ki bo še trajala!

Sedaj mi je že tretje leto zneslo, da se za en podaljšan vikend odpravim uživat na Komno. Vedno imamo tudi srečo z vremenom, tako smo na planini Na Kraju in okoli tudi letos maksimalno uživali.

Na Komni vsako leto zapade precej snega, letos pa je to vseeno še posebno zanimivo – že v marcu je mnoooogo snega.

Do vhoda, ki je na srečo pod nadstreškom, malce poplezaš navzdol, gornji vhod (1.nadstropje) pa bo še potrebno odmetati.

Oskrba sosednje koče poteka s pomočjo helikopterja, v parih rundah je pripeljal dovolj zalog za obnavljanje energije pripadnikom zimskega udejstvovanja v hribih in uživanje v pravljičnih dneh, ki jih bo letos še precej.

Vsak dan tura ali dve, hribov okoli planine je na vse strani dovolj. Najbolj je bil divji prvi dan, po presmučanih vrhovih Gracije sem se pridružil drugi skupini, namesto poznega kosila smo skočili še na večerni Mahavšček, splačalo se je.

Hoditi po tako lepo zasneženih gorah, v tako lepem vremenu, je kar težko opisovati, naj slike povedo svoje.

V turni smuk spada celoten izlet, od priprave ture, pristopa, potenja ob tem, uživanja na vrhu, do najlepšega dela – spusta. Ko pomisliš nazaj, ti ni žal za nobeno od teh stvari, ki si jih vložil, v glavi imaš sliko celotne ture, kakršna se ti je zgodila. Ponavadi je ta slika zelooo pozitivna. Tako je bilo tudi po presmučanih vrhovih Gracije, Mahavščka, Kala,…

Zimska Komna je zgodba, ki jo je potrebno vsako leto ponoviti, v glavi od nje ostane večen pečat čudovite zime tam gori.

Zato pravim na svidenje Komni do naslednje zime.
Celotna fotogalerija s komentarji (klikni)
Izzy, drugi član iste odprave (klikni)

Za nedeljo je bilo napovedano lepo vreme, toplo in velika nevarnost plazov. Za cilj potrebujeva nekaj nezahtevnega. Mmmm, v onih hribih med Golico in Dovško babo pa še nikoli nisva bila. In sva šla.

Izhodišče je Planina pod Golico, tam nekje, kjer Beli potok priteče v Črni potok (vir: pogled na geopedio). Po gozdovih sva se povzpela na Jeseniško planino, nato pa na sedlo Rožca med Hruški vrhom in Klekom. Potem je po mojem najlepši izkoristek vzpon na Hruški vrh, spust na sedlo, vzpon na Klek in spust na Jeseniško planino.

Najlepša stvar je bila samota, pogled proti Dovški babi je razkrival ogromno obiskovalcev onega konca, midva pa sva uživala zimski pravljični mir.

Malo za oči spočit in motivacijo – pejmo v hribe!

Triglav  in okolica iz Mrežc (sestavljena – klikni na sliko za povečavo)

Zimska Pokljuka (klikni na sliko za povečavo)

Julijci in Z. del Karavank iz Struške (sestavljena – klikni na sliko za povečavo)

Tole so rezultati igranja s slikami par dni nazaj, danes pa gremo za par dni na Komno, upam da se nabere lepega materiala za kakšno spodobno reportažo. Kako je bilo ob prejšnjih dveh obiskih, pa je zabeleženo v teh prispevkih.

Letos smo se kar navadili lepih vikendov, tako je bilo v vsakem pogojev za turno smuko dovolj. Zato me kar malo jezi napoved za naslednjega, bolj “švoh” kaže. Spomini za nazaj so pa le lepi…

Zadnji vikend sva šla z Jasno obiskat en vrh v Košuti, izbrala sva si Tegoško goro, ki zgleda res lepo smučljiva. Sploh ni razočarala. Sam slikce so bolj slabe, ker je super pod kontrolo Simon doma pozabil precej pomemben del fotografske opreme – spominsko kartico. Je bil fotkič bolj za težo z mano. No, takole tudi telefon prav pride.

Tegoško goro vsem turnim navdušencem močno priporočam, saj s svojima dvema vrhovoma ponuja na izbiro terene različnih naklonov, samo izbereš in pelješ. Pa še preveč obiskana ni, v lepem sobotnem dnevu smo bili na njenem desnem vrhu štirje. Uživancija na novem, sicer kložasto popuščenem snegu zato ni izostala, sem pa občutil, kako je lahko nemarno vroče ob soncu in brezvetrju na južnih pobočjih.

Prejšnji vikend pa sva z Jasno obiskala zadnje čase skozi bolj čislano Struško. Pobočja med Golico in Vajnežem-Stolom so res primerna za lepo turo, nova cesta do Belske planine pa Struško zelo približa in ji doda oceno nezahtevna tura. Sicer zaradi lepih dni prav dosti nedotaknjenih belin ni bilo, sva pa presmučala meni prav odlično flanko iz vrha nad Pustim Rovtom, sneg tam je bil  do ceste odličen.

Upam, da kmalu spet dočakamo lepo vreme, da gremo dalje!

Super je bil tale novoletni dopust, doma smo malo delali, pa smo še vseeno precej hribov ujeli. Zvezda stalnica je bilo sankanje, dnevno ali večerno, prevozila pa sva dvakrat Jezersko,dvakrat Ljubelj in Kaninsko cesto iz planine Krnica do postaje B – super stvar.

O smučanju ni za izgubljati besed, tale zima je res radodarna, razmere pa kar kičaste. Kdo bi si še želel več kot veliko snega, mal pršiča po vrhu, sonca in nizkih temperatur. Obiskala sva Mrežce, Ženiklovec, Begunjščico, Ratitovec, Kobariški Stol in Kanin na karto.

Kar se slikanja tiče, pa je kriiiizza. Sem len postal, fotkič čaka doma ali pa v avtu, jaz pa mal na mobitel prtiskam - bo bolje.

Takole pa je Begunjščico videl Iztok!