FotoSiba

Rabim počitnice. Jasna tudi. Kam gre človek, če žena v pričakovanju naraščaja jeseni od športa lahko počne bolj malo? Počet tisto, kar lahko počne!

Greva na morje. Greva plavat. Grem laufat. Greva posedat ob kofetu, sladoledu, pivu (no, vsak od naju kar lahko). Greva brat. Greva na easy uživat!

Letos morja še ni  bil veliko,  bova nadoknadila v naslednjih 14ih dneh.

Koliko ga je pa bilo?

Kratka fotogalerija s komentarji:

Čeprav so v hribih pogoji za spomladanske turne smuke idealni,  so mi višji hribi malo ušli iz glave. Prevladale so spomladanske radosti.  Poleg vsakodnevnih športnih aktivnosti pa sva si z Jasno okoli Velike noči privoščila tudi kakšen ležeren izlet. Pa pojdiva končno enkrat skozi Blejski Vintgar.

Malo podatkov si lahko preberete na wikipedii in  straneh Bleda.

Sprehajalna pot po soteski je speljana prijetno, v glavnem poteka po lesenih mostičkih, dolga pa je 1,6 km. V obe strani se človek kar prijetno nahodi.

Še ena zanimivost, pri zgornjem vhodu  sva dala za vstopnici po 4€ na osebo, pri spodnjem vhodu pa ni nihče pobiral vstopnine.

Ob povratku so naju vonjave ustavile v gostilni Vintgar. Okrepčala sva si z lepo pečeno postrvijo z Radovne, mmmm….

Fotke so slikane ob hitrem nedeljskem sprehodu, ko je v soteski kar precej ljudi (za temeljit ogled in slikanje zelo priporočam ne-nedeljo), s seboj pa nimaš stojala (tekoča voda brez stojala – za silo gre). Enkrat bom šel namensko v Vintgar in se malo bolj potrudil, je vreden.

Malo za oči spočit in motivacijo – pejmo v hribe!

Triglav  in okolica iz Mrežc (sestavljena – klikni na sliko za povečavo)

Zimska Pokljuka (klikni na sliko za povečavo)

Julijci in Z. del Karavank iz Struške (sestavljena – klikni na sliko za povečavo)

Tole so rezultati igranja s slikami par dni nazaj, danes pa gremo za par dni na Komno, upam da se nabere lepega materiala za kakšno spodobno reportažo. Kako je bilo ob prejšnjih dveh obiskih, pa je zabeleženo v teh prispevkih.

Napoved za vikend je obetala dokaj lepo in hladno vreme. V hribih metri snega, ampak nepredelano in vetrovno. Jah, pejva se mal na primorsko razvajat.

V soboto sva z Jasno naredila en doooolg sprehod po gričih med Strunjanom in Izolo, se “najedla” ribic v Seči in pokofetkala v Piranu. Včasih tudi “lagano sportski” paše, ja. V nedeljo pa smo s Finkčičema plezali po vročih skalah Črnega Kala, je že prav sedlo po treh mesecih treningov na plastiki pravo skalo prjet.

Zakaj je beseda “najedla” pri ribicah v narekovajih? Ker bom res najbrž morsko jedel samo še doma, boljše znam pripraviti morsko kosilo, vsaj najem se, pa mnooogo evrov prišparam!

V upanju na naslednji sneženo-sončni vikend v hribih vas lepo pozdravlja Simon

Super je bil tale novoletni dopust, doma smo malo delali, pa smo še vseeno precej hribov ujeli. Zvezda stalnica je bilo sankanje, dnevno ali večerno, prevozila pa sva dvakrat Jezersko,dvakrat Ljubelj in Kaninsko cesto iz planine Krnica do postaje B – super stvar.

O smučanju ni za izgubljati besed, tale zima je res radodarna, razmere pa kar kičaste. Kdo bi si še želel več kot veliko snega, mal pršiča po vrhu, sonca in nizkih temperatur. Obiskala sva Mrežce, Ženiklovec, Begunjščico, Ratitovec, Kobariški Stol in Kanin na karto.

Kar se slikanja tiče, pa je kriiiizza. Sem len postal, fotkič čaka doma ali pa v avtu, jaz pa mal na mobitel prtiskam - bo bolje.

Takole pa je Begunjščico videl Iztok!

Po tridnevnem potepanju s Toyoto AyGo po Rodosu sva se v sredo zjutraj znašla v pristanišču mesta Rodos. Ker je Kalymnos kar daleč (3 ure plovbe s katamaranom, preko 6 ur z običajnimi ladjami) in nisva hotela zgubljati časa s celodnevno vožnjo, sva za enosmerno karto s katamaranom odštela debelih 38€ po osebi. Ampak ladja res šiba. Prav hitro smo se znašli v pristanišču otoka Symi, ki izgleda zares lepo in fantastično. Škoda, da ne moreš izstopiti za par ur. Nadaljevanje vožnje je potekalo čisto pri turški obali, preko pristanišča otoka Kos, potem se je pa pred nami odprlo mestece Pothia na Kalymnosu.

Pothia mi je bila takoj všeč. Je one sorte mesto, ki jih v Grčiji nisem videl kaj dosti. Razprostira se ob celotnem velikem zalivu, hiše se začno takoj nad obalo, kafiči in restavracije so postavljeni blizu morja, čolni in ladje so vseh mogočih barv, fasade meščanskih hiš so tudi raznobarvne. Skratka, prijeten kraj za posedeti in si privoščiti kake lokalne dobrote. Sicer Pothia sploh ni tako majhna, mesto ima 12000 prebivalcev. Midva sva po par zbranih informacijah poiskala postajo lokalnega avtobusa, da se odpeljeva po otoku do vasi Masouri, ki je glavna za nastanitve plezalcev. Locirana je na zahodni strani otoka, 8km od mesta Pothia (bus stane 1,5€), glavni pečat pa temu delu daje visok otok Telendos nasproti ter dolgi masivi nam tako ljubih apnenčastih, pokončnih in previsnih masivov nad vasjo.

Midva sva sem prišla brez kakršnih koli rezervacij, tako sva najprej poiskala nastanitev. Pri prvem poizkusu sva zvisela, čudovit pogled direktno na morje in otok Telendos iz velike terase bi morala plačati 35€ na dan. Čez cesto sva pri zelo prijazni gospe, lastnici hiše s par sobami in restavracije spodaj, dobila prijetno sobo z lepim balkonom, hladilnikom in skupno kuhinjo , vse to za razumnih 20€ na dan.

Naslednje opravilo je bil nakup plezalnega vodnika in zemljevida, da bova lahko aktivno preživela najine dni tukaj. Vodnik z veliko napotki (o obisku Kalymnosa, početju tukaj, cenah,…), opisi vseh plezalnih sektorjev, mnogo lepimi slikami te pride 35€, kar drago – vendar je vodnik res zgledno narejen. Med drugim vsebuje opise o naravi plezanja za vsako posamezno smer, ocenjena je tudi lepota smeri (če izbiraš smeri s tremi sončki ali pa poezije – najvišja ocena – boš v vsaki vriskal od očaranosti). Posebno pohvalno poglavje je tudi zemljevid otoka, za 6€ sva dobila topografsko karto 1:25000 z vrisanimi markiranimi potmi  na eni strani ter bolj splošno karto na drugi strani zemljevida. Stvar pa je natisnjena na plastificiranem papirju, tako ga tekom uporabe nisva niti najmanj poškodovala – mislim da mu tudi voda ne pride do živega. Pohvalno.

Prva dva dni sva se zadovoljila s plezanjem nad vasjo, kopanjem na lepi plaži pod vasjo ter pivi v okoliških lokalih. Masouri je res prijeten kraj za plezalca, saj je “turistov” polno, skoraj vsi pa so tam z enim namenom – plezanje. Tako sva zapazila največ angležev, sledijo jim nemško govoreči plezalci, čehi, slovaki, američani, …. Vzdušje na ulici in v lokalih je res super, popolnoma plezalsko.

Ulica je bila vse skozi polna skooterjev, tretji dan sva si ga tudi midva hotela preskrbeti v eni od izposojevalnic. Ampak glej ga zlomka, niti en ubogi motorček v celem Masouriju ni bil na voljo, še za naslednje dni so bili vsi rezervirani.Kaj čemo, na bus in v Pothio, tam sva ga pa hitro dobila in poravnala izposojo za celih 7 dni, po 10€ na dan. Motorizirana sva tako v naslednjem tednu obiskala tudi bolj oddaljene sektorje, plaže, vasice. En dan sva se tudi peš povzpela na najvišji vrh otoka.

Pa dajmo par besed o mojem videnju plezanja na Kalymnosu. Skala je res fantastična, smeri je mnogo in še kar se dela nove smeri, navrtavajo se novi sektorji (v zadnjem času je bilo urejenih tudi več sektorjev na otočku Telendos). Kvaliteta apnenca je strašno dobra, najbolj nora pa je plezarija po kalimnoških kapnikih. Jaz sem iskal prevsem te. Super previsne smeri potekajo po res neverjetnih tvorbah, kapnikih, gobah, luknjah, ipd. Smeri so navrtane odlično, v nekaterih sektorjih je na žalost že kar gužva, vendar je na srečo sten ogromno. Precej o plezanju tukaj pove tudi podatek, da je Jasna (ki se šteje bolj za priložnostno oz. neplezalko) zelo uživala in tudi vpela kar lep kupček smeri.

Zelo me je zanimalo, kako bom dojel ocene smeri, ki veljajo za radodarne oz. precenjene. Jah, smeri so zaradi naravnih linij in kvalitete skale zelo lepo plezljive, logične – ocene pa po mojem res nekaj previsoko postavljene. Če primerjam z meni znanimi plezališči, bi lahko vse po vrsti brez težav malo na doli zaokrožil. Smeri imajo v vodniku opise o stilu plezanja, velikokrat je navedeno mesto težav, ipd. Pošteno povedano, vzponi “Na pogled” so ob vseh teh podatkih tudi zelo pod vprašajem. Ampak, važne so smeri in ne ocene, na Kalymnosu pa v smereh res neizmerno uživaš.

Po plezanju oz. v dnevih počitka se nama je z Jasno vsak dan zelo prilegel skok v vodo, kar je tudi na tem otoko zelo prijetno opravilo. Hitro najdeš prijetno plažo, voda je tudi v tem obdobju topla (okoli 23st), če ni preveč vetra – je poležavanje in plavanje po pretegovanju v skali zelo sproščujoče.

Hrana in pijača. Precej sva si kuhala sama, sestavine kupiš na ulici pri mobilnem zelenjavarju, v mini super marketu, ali pa v večjem super marketu proti Pothii. Ko greš pa jesti ven, so na Kalymnosu cene kar prijazne (glede na Rodos zelo prijazne). Posamezne jedi (ala souvlaki s prilogo) te stanejo 5-7€, kar obilne grške solate za predjed (midva sva vedno oba eno) pridejo 3-4€, veliko pivo ponavadi 2,5-3€, kapučino 2,5€, grška kava 1,5€. Če se hočeš najesti gyrosa, se moraš zapeljati do Pothie, cena 2€. Se da preživeti, hrana pa je vsaj zame super. Da o prijaznosti domačinov ne govorim, povsod je bila izkušnja dobra.

Glavna sezona v Masouriju traja od velikonočnih praznikov do 1.novembra. Kar se plezanja tiče, je največ obiska oktobra, najbrž pa je zelo super mesec tudi september. Spomladi mora biti prav tako fajn, le voda je še hladna. Poleti je v teh krajih zelo vroče, vendar se najbrž kar lepo živi – veter in večina sten v senci pol dneva naredi svoje. Najlažji dostop do otoka iz naših krajev je s čartem letali iz Brnika na Kos ter trajekt do Rodosa. Letališče je tudi na otoku, vsak dan prileti en avionček iz Aten. Sicer pa je informacij o Kalymnosu po spletu mnooogo, tako da kar malo še pobrskajte.

Tojto, vsem plezalcem obisk zelo priporočam, tudi jaz imam v glavi – še se bomo tam znašli, zihr!

V začetku oktobra je končno prišel čas, ko sva si z Jasno rezervirala oddih. V septembru sva preko nemške lastminute.de kupila letalski karti za Rodos – let iz Innsbrucka – za čas od 5.10. do 19.10. Najin načrt je vseboval par dni pohajkovanja po Rodosu ter nekaj plezanja in bluzenja po Kalymnosu. Glede na to sva si v Falirakiju na Rodosu rezervirala studio (majhen apartmajček – soba s kopalnico, malo kuhinjo, hladilnikom) za 3 noči. Za ta čas sva si rezervirala tudi avto, da v treh dneh narediva nekaj izletov po otoku. Za naslednje dni sva imela namen iti z ladjo na otok Kalymnos – plezalski raj nekje ob Turški obali. Naprej pa, kakor se bo obrnilo.

In sva šla. Polet iz Insbrucka čez alpe je bil čudovit. Prejšnji dan je po hribih padlo precej snega, tako sem v letalu samo vzdihoval in užival v razgledih. Pristanek v Rodosu pa naju je postavil v čisto drugo sfero. Karakter grških otočanov se je pokazal že na letališču. Pri prevzemu rentanega avta sva se zmenila, da ga vrneva v sredo zjutraj v pristanišču, odklenjenega, ključi odloženi v notranjosti. OK, nama pride prav, ni problema. Greva raziskovat otok.

Po kratkem obisku najinega apartmajčka v Falirakiju (največje letovišče za mestom Rodos s hoteli in sobami, restavracijami, bari,…) sva šla malo na blef iskat plažo. Hitro sva jo našla, malo pod Falirakijem sva naletela na lepo, veliko, mirno prodnato plažo. Voda je bila čudovita, sonce toplo, klifi na koncu plaže čudoviti – takoj sva pozabila na vse tegobe vsakdana.

Večeren obisk Falirakija nama je razkril, da to mesto že zaključuje sezono, restavracije so bile povečini prazne, bari so bili slabo obiskani in mirni. Ni problema, nisva prišla po nočno življenje. Po dveh pivih in girosu sva se prav lepo spokala k počitku.

Naslednji dan sva imela namen z avtom malo naokoli. Iz Falirakija sva se zapeljala južno, proti Lindosu – vmes pa sva obiskala par turističnih “znamenitosti”. Tako sva se sprehodila po parku “7 springs”, ki so ga uredili med svojim vladanjem italijani, povzpela sva se do kapelice na vrhu nad Tsambiko (krasni razgledi, zelo priporočam), obrnila na plaži Tsambika (prevelika, mivkasta), se okopala in najedla dobrega kosila v mirni Stegni (prijetna vasica z mirnimi nastanitvami in dobrimi ter poceni restavracijami) ter končno prišla do najinega cilja.

Mesto Lindos že od daleč izgleda nekaj posebnega. Bele hiše se lesketajo na bregu med zalivom in starodavnim obzidjem na vrhu hriba. Pogled je zelo lep. Sprehod po mestu, po katerem turiste zaradi ozkih ulic prevažajo z osli, je zelo prijeten in domač. Po vseh ulicah lahko občuduješ ponudbo domače obrti, začimb, oliv, se okrepčaš v barih, naješ v restavracijah, uživaš v romantični večerji v restavracijah na strehi (Roof Restaurants),… To mesto je bilo prvo na najini poti, kjer se je čutil turistični utrip. Kako da ne, saj je mesto Lindos kot izlet ponudba v vseh okoliških agencijah, v mesto je naval turistov iz kopnega in preko morja (tourist boats). Lindos te poleg mesta Rodos tudi bolj udari po žepu, kot pa ostali, manjši kraji na otoku.

Drugi izlet je bil po zahodnem delu otoka. Po sprehodu po čudovitih borovih gozdičkih Profiti Ilias (z 798m drugi najvišji vrh na otoku, prvi je sosednje pogorje Ataviros s 1215m) sva se zapeljala v mestece Siana (čudovita cerkev in sloves odličnih jogurtov z medom in orehi), nato na neko lepo in samotno plažo pod Monolithosom, tam sva se tudi okrepčala (odlična hrana – super souvlaki v restavraciji ob cesti, vendar zelo navite cene). Dan sva zaključila na vzhodni strani, na plaži okoli Kiotarija.

Naslednje jutro sva se s katamaranom odpeljala na otok Kalymnos, ki ga bom opisal v naslednjem prispevku. Na Rodosu sva imela namen še na koncu popotovanja en dan pohajkovati po mestu Rodos. Tako sva se 17-ga zvečer zopet pojavila v portu mesta Rodos, kjer sva se kar hitro s starim gospodom zmenila za dve prenočitvi v starem mestu v majhnem, družinskem hotelu. Dve noči sta naju stali 70€. Nato sva se dva večera in en dan potikala po tem res lepem starodavnem mestu, ki je tudi v drugi polovici oktobra dajalo vtis dobrega turističnega obiska. V mestu je res veliko turistov, ki so tudi (ali predvsem) posledica konstantnega obiska velikih sredozemskih križark, seveda pa si mora vsak, ki se znajde v tem delu sredozemlja, ogledati to mesto. Midva sva si ga kar privoščila in v dveh večerih in dnevu začutila njegov utrip. Tudi utrip svetovo znanega kraja, saj ti kapučino prodajo za preko 4€, za naročeno medium pivo pa dobiš 1l piva v škornju, ki te stane 7,5€. Sam je bil dober.

Toliko o Rodosu, tukaj pa Kalymnos – plezalski raj!

Z Jasno hodiva na dopust bolj izven turistične sezone. Poleti pa so aktualni vikendi, taki kratki in sladki. V petek po službi odrineš, proti večeru postaviš šotor, potem pa žar in pivo, čez dan športanje – to je življenje.


Kar nekaj takih sva letos že preživela. Ker pa že malo pogrešava dopust, sva si pred prazničnim 15-im avgustom vzela še en prost dan.  Cilj tokratnega 4-dnevnega kampiranja je bil Weissensee v avstrijski Koroški. Napoved je bila za petek tako-tako, ostalo pa v redu.

Četrtek je bil prav prijeten dan, od jutranjega zajtrka preko obiska obeh tašč-mamic, čez Ljubelj na drugo stran, malo po avstrijskih avtocestah, par ovinkov in sva bila tam. Postavljanje šotora, pašta od makaronov in priprava na prvo športno aktivnost – mtb kolesarjenje v hribih okoli jezera. V turist-infotu sva kupila zemljevid območja in MTB Fuhrer, ki bi mu sicer dal naslov “Po makedamih mal naokrog”, je pa vseeno skupaj z zemljevidom uporaben in se da ven potegnit kako pravo turo. Tura je izpadla super, pokombinirala sva en opis iz vodnika in peš-pot, ki je lepo povezovala dve točki na originalni turi. Tako sva uživala v vožnji po sredogorskih planinah in razgledih.

Zvečer seveda sledi hrana in pivo, nato pa sladki spanec v šotoru…., ki pa je bil kmalu moten. Enkrat ponoči se je ornk ulilo in ni nehalo do zjutraj.  Vmes pa lightshowi in grmenje. No, Simon in Jasna sta kar lepo spala, malo dežja sva pričakovala, šotor sem postavil zelo natančno in je “držal”. Zjutraj je dež nehal, še malo se je sonce pokazalo. Glede na nebo sta tudi Rozi in Vanja dobila napotke “v redu je, dobr kaže” in sta se odpravila na pot.

Jutranja obetavna idila je trajala kakšni dve uri, nato pa spet, dež bum, tresk, šotor, še mal spanja, nalivanje na ornk, dobr tale šotor drži,… “o vidva, a sta prspela, pejta no na suho v šotor”. Tale dež je še kar nekaj časa držal, na boljše čase pa smo sedaj čakali štirje. Ko je dež končno ponehal, smo se odpravili na sprehod, na kavo do glavne vasi ob jezeru, nake Tečendorf. Jah, pri kavi je spet začelo nalivati, z Rozijem sva na pivo prešaltala, saj razmere res niso bile za sprehod, lilo je skoz kot iz škafa, vmes pa še krepke strele….

Ko smo pogruntali, da ob jezeru vozi lokalni bus, se je ženski del družbe odločil do kampa iti z busom, potem pa prideta po naju v Tečendorf. OK, bova pa še eno pivo spila. Kot zanimivost, veliko pivo je samo za malenkost dražje od kapučina, ker bedak bi se pa pr takih cenah s kavo nalival… Vožnja do kampa z avtom kako uro kasneje je potekala v znamenju Jasninega razlaganja, da jo je pri čakanju na bus strela “požgečkala”  po palcu, je baje iz marele pršla…

Večera si nismo pustili zagreniti, smo v predprostoru na srečo družinskega šotora zapekli skor vse, kar smo imeli s sabo, pa z Rozijem sva balinčke v dežju (med dvema nalivoma) metala, pa pirčki, pa debate, pa čips, pa arašidi, pa debate, pa dež, dež, dež,….. do jutra. Dež je sicer prenehal, vendar je bilo vse grdo. Enotna odločitev je bila, gremo domov!

Ironija je, da je bilo okoli Loke in Kranja samo ponoči nekaj dežja, drugače pa odlično vreme za vse vrste aktivnosti, grrrrrrr.

Žal mi je, da nisem kaj nesončnega slikal, je pri meni fotoaparat zgleda samo pri lepem vremenu aktiven, ko se pa kaj drugače zunaj obrača, pa počiva. Zato samo lepe fotke iz uspele četrtkove ture.

Že dolgo sva imela z Jasno željo obiskati Cerkniško jezero. Ker kakšnih večjih podvigov za ta vikend ni bilo na vidiku, sva si izposodila kanu in se odpeljala proti Cerknici. Vremenoslovci so napovedovali povečini jasen dan, zato sem se kar veselil fotkanja, saj na tako pisanem jezeru motivov res ne more manjkati. No, mati narava se je odločila drugače. Najin obisk sredi dne in oblačno nebo so poskrbeli, da nimam spodobne panoramske fotke, pri iskanju detajlov sem pa bolj ubogi, ali pa len – kakor se vzame.

Cerkniško jezero je zares zanimivo čudo narave, saj iz velikega jezera poleti ostane bore malo, zato se ga baje splača obiskati v različnih obdobjih – da dobiš predstavo, kaj se tam dogaja. Trenutno je za ta letni čas kar precej vode, najbolj pa so me impresionirali zvončki. Iz vode rastejo, najdeš jih po celem jezeru, za konec maja pa je zame to čisto presenečenje. No, poleg zvončkov iz čolna opazuješ bogato zarasle travnike, vse to pa je pod vodo – zelo vredno ogleda.

Po jezeru sva se odpravila še v Rakov Škocjan. Tam je vredno prehoditi učno pot, se predati čudesom narave in uživati v razmišljanju o njeni moči. Prijeten dan je bil, kmalu se spet vrneva v ta konec- naslednjič s kolesom.

Za 1. maja je treba na morje. Tako, za preklop iz smučanja in ostalih bolj hladnih aktivnosti v plezanje na soncu, plavanje, roštiljade,…. Če je 1.maj tako radodaren, kot je bil letošnji v okolici Splita, pa je sploh fajn. Imeli smo lepo vreme, čudovit apartma z veliko teraso nad morjem, roštilj, vse kar je potrebno za oddih. Vmes smo kar nekaj poplezali, za MTB pa sem po nošenju kolesa in večkrat počeni gumi gore nad Splitom razglasil za ne preveč prijazne. Ribe na splitski tržnici so bile zelo uboge, bele ribe skorajda ne dobiš. Za fotkanje pa sem bil čisto po dalmatinsko len, nekaj pa je vseeno treba pokazati: