Ker je mala Anja zaenkrat zelo priden otrok in ker si Mami in Ati želita tudi pri malem otroku v hribe nadihat zimskega zraka, smo se naša družinica in družinica Danaja, Mateja, Iztok podali za štiri dni na Pokljuko. V apartmaju nam ne bo dolgčas, potem pa še vsak kakšen dan malo pomerka in izkoristimo proste urice za obisk hribov tam okoli.
To je bil plan, ki nam je uspel v celoti. V slabih štirih dnevih sem bil trikrat v hribih, pa še eno rundo teka na smučeh sem si privoščil. Program pa smo sestavljali in prilagajali sproti.
Prvi dan je bil na vrsti tek na smučeh, z Jasno sva se izmenjala v varstvu in na progi, pa sva se prav fletn namigala. Večerno pivo je zelo teknilo, še posebno z mislijo na obetavne naslednje dni, saj je bilo za cel vikend napovedano jasno vreme nad 1400m nad morjem.
Pa poizkusimo, če še znamo v hribe hoditi. V petek zjutraj sva se z Jasno podala na smučeh na planino Lipanco, tam pa sva izbrala za cilj Vrh Brd. Nezahtevna tura, ki te pripelje na razgledišče nad 2000m je ravno pravšnja za lovljenje kondicije pri Jasni, saj je mala Anja stara manj kot tri mesece, se pravi porod ni daleč nazaj. Za trud sva bila nagrajena s soncem, lepimi razgledi, par metri smučanja po pršiču in rodeo smučanjem po razritih strmalih v gozdu nad Lipanco. Zaključek dneva sem seveda dočakal z nasmehom, Jasna podobno, le njena izjava – jutr pa ne grem nikamor, rabm počitek – mi je dala misliti (kam bom sam skliznil za kako urco).
V petek popoldan in soboto dopoldan sva bila midva varuške, ker pa sem hotel dan vsaj malo izkoristiti, sem se odločil za turo po kosilu. Grem nad Planino Konjščico proti Jezercom, tam pa bom videl koliko je ura in se odločil za cilj ali povratek. Kljub težki smučarski in gorniški opremi mi je korak odlično tekel, pogled pa mi je redno uhajal proti Velikemu Draškemu vrhu. Na Jezercih sem bil zelo hitro, odločitev je bila hipna, grem proti V.D.V, do kamor bo šlo do pol četrte, bo šlo, pol pa na smučke in v dolino. Dobre razmere za hojo so me pripeljale na vrh deset čez tretjo, potem se mi pa ni nikamor mudilo. Malica, čaj, slikanje, priprava na smučanje in hop v dolino. Spotoma srečam še sodelavca, ki je najbrž sestopal z lučko in zelo lepimi večernimi razgledi z vrha v srcu. Smuka je bila do Jezerc fajn, iz Jezerc do Konjščice pa naporen rodeo med grmovji, saj snega do poštene smuke tam kar precej manjka. Za zvečer ni potrebno izgubljati besed, nasmeh in pivo, pa dobro spanje po tem.
Jah, na Viševnik pa je tudi nujno treba, če smo že na Pokljuki. V nedeljo se je po nebu pojavila tanka oblačnost, pa še vseeno je bil dan za vikat. Z Jasno sva zelo na hitro dostopila do vrha in se še hitreje vrnila k najini punčki, da ne bo lačna slučajno predolgo. Viševnik najbrž poznate, je ena od posebnih zgodb v naših hribih, zelo oblegan in s tem tudi zelo presmučan, razrit, ipd. Vršni del je bil za smučati zelo grd, kasneje pa se je kar lepo dalo peljati.
Ja, tud pri malih otrocih se da marsikaj početi, to me zelo veseli in navdušuje. Gremo naprej!
