FotoSiba

Dokaj redno “hodim” v hribe. Dostope in sestope delam na različne načine. Najraje se po gorskih terenih gibljem s  kolesom in smučmi, ti dve obliki ob spustih prineseta največ zabave.

Drugače je s hojo. Pešačenje po hribih mi je nekako “odveč”. Pri hoji gor se sicer brez težav zamotim, uživam ob razgledih, aerobni značaj te hoje je zelo pozitiven. Ko se spuščam proti dolini in se oglasijo mišice ob nenehnem zaviranju, včasih celo kolena, se vedno sprašujem, zakaj je treba “peš” v dolino. Kako bi se bilo fino odpeljati dol s kolesom ali smučmi.

Letošnja slaba zima je za obisk hribov skoraj bolj primerna za kolesarje kot smučarje. To seveda ne drži, če imaš željo iti v visokogorje. Tam nekaj prave zime vseeno je, samo malo bolj se je treba potruditi, da jo lahko obiščeš. Pri meni so dogodki v preteklosti razvili veliko strahospoštovanje do visokih gora in strmih snežišč, zato je bil moj obisk višav omejen na lahke in srednje težke turne smuke.

Ker se mi v glavi vedno bolj pogosto pojavlja želja po obisku bolj “resnih”  vrhov in ker sta enakih želja tudi Mateja in Iztok, smo se hitro zmenili za poizkus zimskega pristopa na Vrtačo.

Ta krasni, 2180m visoki vrh smo izbrali predvsem zaradi  opisa dobrih razmer v njegovih grapah. Ob vzponu proti Zelenici si nismo bili edini, ali se bomo nanj poskušali povzpeti po njegovi V. grapi iz Suhega Ruševja ali pa po malo manj strmi in daljši J. grapi. Ker smo zgrešili oziroma spregledali odcep proti Suhemu Ruševju, se je  dilema sama po sebi razrešila in dokaj hitro smo se znašli na snežiščih pod Južno grapo.

Ko je teren postajal vse strmejši, je lagodno hojo po udobnem snegu zamenjala previdna hoja z derezami. Ob vstopu v grapo sem jaz pustil smučke, pohodne palice je zamenjal cepin in naš težko pričakovani stik z zimsko grapo se je začel.

Vzpon je bil ena sama uživancija, v tej grapi naklon ni prevelik, da bi me zaradi tega kaj strah postalo, sneg je bil dober in hitro smo se znašli na vrhu. Razgledov ob čudovitem zimskem dnevu 2180m nad morjem ne bom komentiral, odprite slike in uživajte.

Vrtača je take vrste gora, da do nje in posledično od nje ne pelje nobena “lahka” pot. Ponavadi si gorniki pri vzponu privoščijo težjega od obstoječih pristopov, spust pa poteka po lažjem terenu. Pri Vrtači je pozimi “lažji” teren kar naša J. grapa, za neizkušenega gornika čisto resen in velikega spoštovnja vreden 30-35 stopinjski “žleb”, ki se proti jugu izteka v globino. Tele vrstice v resnih tonih pišem zato, ker je gornik pri vzponu obrnjen proti strmini in je vzpenjanje na derezah in s pomočjo cepina dokaj zanesljivo. Ko pa se obrneš navzdol in začneš sestopati, pa hitro ugotoviš, da je ta del poti precej težji in je potrebna velika mera previdnosti, da ne narediš kakšne “neumne” napake. No, z izgubljenimi metri se je tudi stabilnost na derezah in naša tehnika hoje navzdol izboljševala, izstopili smo precej bolj “suvereni”, kot pa smo bili prve metre na vrhu.

Smučanje do Ljubelja je potekalo z nasmehom na obrazu, v gorah sem preživel čudovite urice in bil sem bogatejši za eno veliko in pomembno izkušnjo.

Ker sem pred več kot enim letom končal z z zimsko objavo, bo ponovni začetek spet zimski. Sicer tale zima ni prav nič radodarna, da sem odšel na Viševnik brez smuči, pove prav vse.

Na tokratnem kratkem oddihu na Pokljuki sva se en dan z Jasno odpravila proti Jezercem, na Srenjski preval in po grebenu na Viševnik. Tura mi je bila izjemno všeč, saj je prijetno raznolika, popestrilo pa jo je manjše sneženje prejšnji dan. Zaradi tega sem stopinje proti Srenjskemu prevalu napikal jaz, tudi iskanje potke pod grebenom mi je dalo kar malo za misliti …

Po dveh lahkih turah je bil že čas za kaj bolj resnega. Ker je Klemen imel veliko željo iti na Kredarico, sva se pač predzadnji dan leta 2010 zgodaj zjutraj odpeljala po “bob” stezi v mrzlo Krmo in šla preizkusit najino kondicijo. Vam povem, reden tek se obrestuje, tako sem kljub popolni opremi in smučmi na hrbtu pred pol enajsto že užival ob turški kavi in fantastičnih razgledih 2500 in še malo višje nad morjem.

Ker je zima šele na začetku, snežilo pa je par dni nazaj, nisem pričakoval kake posebno lepe smuke. Pa sem se na srečo uštel, spust do pastirske koče je potekal po nedotaknjenih pobočjih, z lahkoto sem se izogibal skorji in užival v dolgih, lebdečih zavojih.

Še bo treba v hribe!

Soboto sva z Jasno izkoristila za turco po južnih pobočjih pod Poreznom. Zame je bila tura bolj raziskovalne narave, kaj sem raziskoval, pa sledi čez en teden.

Po dolgem popotovanju z avtom preko Petrovega Brda in Podbrda preko Hude Južne do vase Poče sva se lotila zložnega, na čase tudi strmega vzpona preko južnih pobočij Porezna do Pod Prvičem, kjer sva se pripeljala na nama bolj znano pot iz Davče proti vrhu.

Vzpone sva zaključila na sedlu Velbnk, od koder sva se spustila po poti slovenske planinske transverzale proti Cerknemu in vmes skrenila proti najinemu izhodišču, Poče. Ob celotnemu izletu in brskanju po zemljevidu sem ugotovil, da južna stran Porezna skriva obilico zanimivih potencialnih spustov, ki jih bo treba obiskati.

Luštno pohajkovanje, če pa bom naslednji vikend obiskovalec vrha Porezna, pa sigurno sledi zanimivo poročilo…

En del letošnjega dopusta smo si privoščili malo drugačnega, kot smo ga bili vajeni do sedaj. Malo smo pogledali po portalu turističnih kmetij in izbrali kmetijo Ravnjak na Koroškem pod Uršljo goro. Za štiri dni smo rezervirali apartma z zajtrkom in večerjo.

V teh nekaj dnevih pri g. Bredi smo s kolesi in peš obletali okolico in se mastili z domačimi dobrotami, kot so skuta z bučnim oljem in čebulo, domača borovničeva in slivova marmelada, jetrca s kislim mlekom, jagnjetina izpod peke,…..

Z Anjo in Jasno smo stali na vrhu Uršlje gore, se kopali v Ivarčkem jezeru, z Jasno pa sva si privoščila tudi pravo mtb turo na zahodnem delu Pohorja, v hribih nad Slovenj Gradcem.

Zelo všečen dopust, ki se mi zdi več kot odlična alternativa močno obleganemu poletnemu Jadranu, priporočam!

Ker je mala Anja zaenkrat zelo priden otrok in ker si Mami in Ati želita tudi pri malem otroku v hribe nadihat zimskega zraka, smo se naša družinica in družinica Danaja, Mateja, Iztok podali za štiri dni na Pokljuko. V apartmaju nam ne bo dolgčas, potem pa še vsak kakšen dan malo pomerka in izkoristimo proste urice za obisk hribov tam okoli.

To je bil plan, ki nam je uspel v celoti. V slabih štirih dnevih sem bil trikrat v hribih, pa še eno rundo teka na smučeh sem si privoščil. Program pa smo sestavljali in prilagajali sproti.

Prvi dan je bil na vrsti tek na smučeh, z Jasno sva se izmenjala v varstvu in na progi, pa sva se prav fletn namigala. Večerno pivo je zelo teknilo, še posebno z mislijo na obetavne naslednje dni, saj je bilo za cel vikend napovedano jasno vreme nad 1400m nad morjem.

Pa poizkusimo, če še znamo v hribe hoditi. V petek zjutraj sva se z Jasno podala na smučeh na planino Lipanco, tam pa sva izbrala za cilj Vrh Brd. Nezahtevna tura, ki te pripelje na razgledišče nad 2000m je ravno pravšnja za lovljenje kondicije pri Jasni, saj je mala Anja stara manj kot tri mesece, se pravi porod ni daleč nazaj. Za trud sva bila nagrajena s soncem, lepimi razgledi, par metri smučanja po pršiču in rodeo smučanjem po razritih strmalih v gozdu nad Lipanco. Zaključek dneva sem seveda dočakal z nasmehom, Jasna podobno, le njena izjava – jutr pa ne grem nikamor, rabm počitek – mi je dala misliti (kam bom sam skliznil za kako urco).

V petek popoldan in soboto dopoldan sva bila midva varuške, ker pa sem hotel dan vsaj malo izkoristiti,  sem se odločil za turo po kosilu. Grem nad Planino Konjščico proti Jezercom, tam pa bom videl koliko je ura in se odločil za cilj ali povratek. Kljub težki smučarski in gorniški opremi mi je korak odlično tekel, pogled pa mi je redno uhajal proti Velikemu Draškemu vrhu. Na Jezercih sem bil zelo hitro, odločitev je bila hipna, grem proti V.D.V, do kamor bo šlo do pol četrte, bo šlo, pol pa na smučke in v dolino. Dobre razmere za hojo so me pripeljale na vrh deset čez tretjo, potem se mi pa ni nikamor mudilo. Malica, čaj, slikanje, priprava na smučanje in hop v dolino. Spotoma srečam še sodelavca, ki je najbrž sestopal z lučko in zelo lepimi  večernimi razgledi z vrha v srcu. Smuka je bila do Jezerc fajn, iz Jezerc do Konjščice pa naporen rodeo med grmovji, saj snega do poštene smuke tam kar precej manjka. Za zvečer ni potrebno izgubljati besed, nasmeh in pivo, pa dobro spanje po tem.

Jah, na Viševnik pa je tudi nujno treba, če smo že na Pokljuki. V nedeljo se je po nebu pojavila tanka oblačnost, pa še vseeno je bil dan za vikat. Z Jasno sva zelo na hitro dostopila do vrha in se še hitreje vrnila k najini punčki, da ne bo lačna slučajno predolgo. Viševnik najbrž poznate, je ena od posebnih zgodb v naših hribih, zelo oblegan in s tem tudi zelo presmučan, razrit, ipd. Vršni del je bil za smučati zelo grd, kasneje pa se je kar lepo dalo peljati.

Ja, tud pri malih otrocih se da marsikaj početi, to me zelo veseli in navdušuje. Gremo naprej!

Ko se naredi zima, si je treba vzeti čas za radosti, ki jih ta edinstveni letni čas ponuja. Zadnja leta je eno večjih zimskih radosti pri nama z Jasno sankanje. Kaj je lepšega, kot na lep zimski dan v prtljažnik zložiti super sani, ki so jih naredili obrtniki v Podljubelju, se zapeljati na eno od urejenih prog nekje na gorenjskem, odpešačiti na vrh in se brez (no, skoraj brez) zavor odpeljati po hitri, ovinkasti liniji v dolino. Potem ali vmes si privoščiš deci kuhančka in odideš domov dobre volje in pripravljen na vsakodnevne opravke. Če vse tole izvedeš še kdaj zvečer, z lučko na glavi, piše pa se en drugače zanikrn dan v tednu (beri ponedeljek, mogoče čudno vreme), pa je zadovoljstvo še večje.

Tipične destinacije za nas so Stari Ljubelj, Jezersko in Dom pod Storžičem. Ta vikend pa smo prvič presankali progo Mišouh. Nahaja se ob cesti Škofja Loka – Železniki, tam kjer levo pri gostilni Birt zaviješ proti Starem vrhu. Proga je super, organizatorji sankanja so prijazni in so progo v nedeljo pripavili odlično. Ponujajo pa tudi sankanje s prevozom, izposojo opreme, okrepčilo in še bi se našlo. Ob prvi priliki ponovimo tole akcijo.

Sankali smo Nina, Matevž, Jasna in moja malenkost.
Sankališče Mišouh na spletu in na facebooku.

Ko pride november, so misli zamorjene,

iščejo svetlobo v kratkih dneh, iščejo sonce za oblaki,

hrepenijo po vikendu ob delu do teme,

čakajo, da se megla razkadi, da se zrak otopli.

Sobota je, sonce me prebudi,

zajtrk tekne, kava veselo po grlu spolzi.

Zunaj je veselo, nobene sledi za turobnimi dnevi,

sonce vabi, takih trenutkov letos več kaj dosti ne bo,

kaj drugega nam ostane, kot izkazati spoštovanje naravi,

užiti in vsrkati vsako poklonjeno urico.

Rabim počitnice. Jasna tudi. Kam gre človek, če žena v pričakovanju naraščaja jeseni od športa lahko počne bolj malo? Počet tisto, kar lahko počne!

Greva na morje. Greva plavat. Grem laufat. Greva posedat ob kofetu, sladoledu, pivu (no, vsak od naju kar lahko). Greva brat. Greva na easy uživat!

Letos morja še ni  bil veliko,  bova nadoknadila v naslednjih 14ih dneh.

Koliko ga je pa bilo?

Kratka fotogalerija s komentarji:

Čeprav so v hribih pogoji za spomladanske turne smuke idealni,  so mi višji hribi malo ušli iz glave. Prevladale so spomladanske radosti.  Poleg vsakodnevnih športnih aktivnosti pa sva si z Jasno okoli Velike noči privoščila tudi kakšen ležeren izlet. Pa pojdiva končno enkrat skozi Blejski Vintgar.

Malo podatkov si lahko preberete na wikipedii in  straneh Bleda.

Sprehajalna pot po soteski je speljana prijetno, v glavnem poteka po lesenih mostičkih, dolga pa je 1,6 km. V obe strani se človek kar prijetno nahodi.

Še ena zanimivost, pri zgornjem vhodu  sva dala za vstopnici po 4€ na osebo, pri spodnjem vhodu pa ni nihče pobiral vstopnine.

Ob povratku so naju vonjave ustavile v gostilni Vintgar. Okrepčala sva si z lepo pečeno postrvijo z Radovne, mmmm….

Fotke so slikane ob hitrem nedeljskem sprehodu, ko je v soteski kar precej ljudi (za temeljit ogled in slikanje zelo priporočam ne-nedeljo), s seboj pa nimaš stojala (tekoča voda brez stojala – za silo gre). Enkrat bom šel namensko v Vintgar in se malo bolj potrudil, je vreden.