V tej sezoni sva z Jasno prvič stopila na smučke v novembru, par dni pred začetkom obratovanja žičnic na Krvavcu sva se povzpela na Zvoh. V novoletnih praznikih pa bo potrebno obiskati kaj lepšega, za prvo turo sva si izbrala Vošco, neizrazit vrh v Karavankah, ki velja za nezahtevno, a lepo smučarko turco. Z razmerami sva imela preklemano srečo, saj so sploh prisojna pobočja visoko pod vrhove ob zadnji otoplitvi in deževju že izgubila sneg. V Srednjem vrhu se še ni videlo, da bi lahko smučala do tal, ko pa sva iz makedamske poti zavila navkreber, pa sva bila potolažena, minimalna strjena podlaga je napovedovala vožnjo do “podna” ture. Malo višje sva naletela na 2-3 cm pršiča na trdi podlagi, ostanke zadnjega sneženja, tako da je tura zelo lepo uspela. Pa kaj bi preveč govoril, naj povedo slike, kako je bilo.

Turo priporočam po sneženju, saj ne poteka po plazovnih pobočjih, v zavetju gozda pa se da 700-800 višinskih metrov prav lepo vijugati, da razgleda na Martuljško skupino, Jalovec in Mangrt sploh ne omenjam

Po tridnevnem potepanju s Toyoto AyGo po Rodosu sva se v sredo zjutraj znašla v pristanišču mesta Rodos. Ker je Kalymnos kar daleč (3 ure plovbe s katamaranom, preko 6 ur z običajnimi ladjami) in nisva hotela zgubljati časa s celodnevno vožnjo, sva za enosmerno karto s katamaranom odštela debelih 38€ po osebi. Ampak ladja res šiba. Prav hitro smo se znašli v pristanišču otoka Symi, ki izgleda zares lepo in fantastično. Škoda, da ne moreš izstopiti za par ur. Nadaljevanje vožnje je potekalo čisto pri turški obali, preko pristanišča otoka Kos, potem se je pa pred nami odprlo mestece Pothia na Kalymnosu.

Pothia mi je bila takoj všeč. Je one sorte mesto, ki jih v Grčiji nisem videl kaj dosti. Razprostira se ob celotnem velikem zalivu, hiše se začno takoj nad obalo, kafiči in restavracije so postavljeni blizu morja, čolni in ladje so vseh mogočih barv, fasade meščanskih hiš so tudi raznobarvne. Skratka, prijeten kraj za posedeti in si privoščiti kake lokalne dobrote. Sicer Pothia sploh ni tako majhna, mesto ima 12000 prebivalcev. Midva sva po par zbranih informacijah poiskala postajo lokalnega avtobusa, da se odpeljeva po otoku do vasi Masouri, ki je glavna za nastanitve plezalcev. Locirana je na zahodni strani otoka, 8km od mesta Pothia (bus stane 1,5€), glavni pečat pa temu delu daje visok otok Telendos nasproti ter dolgi masivi nam tako ljubih apnenčastih, pokončnih in previsnih masivov nad vasjo.

Midva sva sem prišla brez kakršnih koli rezervacij, tako sva najprej poiskala nastanitev. Pri prvem poizkusu sva zvisela, čudovit pogled direktno na morje in otok Telendos iz velike terase bi morala plačati 35€ na dan. Čez cesto sva pri zelo prijazni gospe, lastnici hiše s par sobami in restavracije spodaj, dobila prijetno sobo z lepim balkonom, hladilnikom in skupno kuhinjo , vse to za razumnih 20€ na dan.

Naslednje opravilo je bil nakup plezalnega vodnika in zemljevida, da bova lahko aktivno preživela najine dni tukaj. Vodnik z veliko napotki (o obisku Kalymnosa, početju tukaj, cenah,…), opisi vseh plezalnih sektorjev, mnogo lepimi slikami te pride 35€, kar drago – vendar je vodnik res zgledno narejen. Med drugim vsebuje opise o naravi plezanja za vsako posamezno smer, ocenjena je tudi lepota smeri (če izbiraš smeri s tremi sončki ali pa poezije – najvišja ocena – boš v vsaki vriskal od očaranosti). Posebno pohvalno poglavje je tudi zemljevid otoka, za 6€ sva dobila topografsko karto 1:25000 z vrisanimi markiranimi potmi  na eni strani ter bolj splošno karto na drugi strani zemljevida. Stvar pa je natisnjena na plastificiranem papirju, tako ga tekom uporabe nisva niti najmanj poškodovala – mislim da mu tudi voda ne pride do živega. Pohvalno.

Prva dva dni sva se zadovoljila s plezanjem nad vasjo, kopanjem na lepi plaži pod vasjo ter pivi v okoliških lokalih. Masouri je res prijeten kraj za plezalca, saj je “turistov” polno, skoraj vsi pa so tam z enim namenom – plezanje. Tako sva zapazila največ angležev, sledijo jim nemško govoreči plezalci, čehi, slovaki, američani, …. Vzdušje na ulici in v lokalih je res super, popolnoma plezalsko.

Ulica je bila vse skozi polna skooterjev, tretji dan sva si ga tudi midva hotela preskrbeti v eni od izposojevalnic. Ampak glej ga zlomka, niti en ubogi motorček v celem Masouriju ni bil na voljo, še za naslednje dni so bili vsi rezervirani.Kaj čemo, na bus in v Pothio, tam sva ga pa hitro dobila in poravnala izposojo za celih 7 dni, po 10€ na dan. Motorizirana sva tako v naslednjem tednu obiskala tudi bolj oddaljene sektorje, plaže, vasice. En dan sva se tudi peš povzpela na najvišji vrh otoka.

Pa dajmo par besed o mojem videnju plezanja na Kalymnosu. Skala je res fantastična, smeri je mnogo in še kar se dela nove smeri, navrtavajo se novi sektorji (v zadnjem času je bilo urejenih tudi več sektorjev na otočku Telendos). Kvaliteta apnenca je strašno dobra, najbolj nora pa je plezarija po kalimnoških kapnikih. Jaz sem iskal prevsem te. Super previsne smeri potekajo po res neverjetnih tvorbah, kapnikih, gobah, luknjah, ipd. Smeri so navrtane odlično, v nekaterih sektorjih je na žalost že kar gužva, vendar je na srečo sten ogromno. Precej o plezanju tukaj pove tudi podatek, da je Jasna (ki se šteje bolj za priložnostno oz. neplezalko) zelo uživala in tudi vpela kar lep kupček smeri.

Zelo me je zanimalo, kako bom dojel ocene smeri, ki veljajo za radodarne oz. precenjene. Jah, smeri so zaradi naravnih linij in kvalitete skale zelo lepo plezljive, logične – ocene pa po mojem res nekaj previsoko postavljene. Če primerjam z meni znanimi plezališči, bi lahko vse po vrsti brez težav malo na doli zaokrožil. Smeri imajo v vodniku opise o stilu plezanja, velikokrat je navedeno mesto težav, ipd. Pošteno povedano, vzponi “Na pogled” so ob vseh teh podatkih tudi zelo pod vprašajem. Ampak, važne so smeri in ne ocene, na Kalymnosu pa v smereh res neizmerno uživaš.

Po plezanju oz. v dnevih počitka se nama je z Jasno vsak dan zelo prilegel skok v vodo, kar je tudi na tem otoko zelo prijetno opravilo. Hitro najdeš prijetno plažo, voda je tudi v tem obdobju topla (okoli 23st), če ni preveč vetra – je poležavanje in plavanje po pretegovanju v skali zelo sproščujoče.

Hrana in pijača. Precej sva si kuhala sama, sestavine kupiš na ulici pri mobilnem zelenjavarju, v mini super marketu, ali pa v večjem super marketu proti Pothii. Ko greš pa jesti ven, so na Kalymnosu cene kar prijazne (glede na Rodos zelo prijazne). Posamezne jedi (ala souvlaki s prilogo) te stanejo 5-7€, kar obilne grške solate za predjed (midva sva vedno oba eno) pridejo 3-4€, veliko pivo ponavadi 2,5-3€, kapučino 2,5€, grška kava 1,5€. Če se hočeš najesti gyrosa, se moraš zapeljati do Pothie, cena 2€. Se da preživeti, hrana pa je vsaj zame super. Da o prijaznosti domačinov ne govorim, povsod je bila izkušnja dobra.

Glavna sezona v Masouriju traja od velikonočnih praznikov do 1.novembra. Kar se plezanja tiče, je največ obiska oktobra, najbrž pa je zelo super mesec tudi september. Spomladi mora biti prav tako fajn, le voda je še hladna. Poleti je v teh krajih zelo vroče, vendar se najbrž kar lepo živi – veter in večina sten v senci pol dneva naredi svoje. Najlažji dostop do otoka iz naših krajev je s čartem letali iz Brnika na Kos ter trajekt do Rodosa. Letališče je tudi na otoku, vsak dan prileti en avionček iz Aten. Sicer pa je informacij o Kalymnosu po spletu mnooogo, tako da kar malo še pobrskajte.

Tojto, vsem plezalcem obisk zelo priporočam, tudi jaz imam v glavi – še se bomo tam znašli, zihr!

Včeraj sem se zelo zgodaj peljal v službo. Dan se je začel kislo, drobne kaplje na vetrobranskem steklu so brisalci sicer zmogli, cesta pa je bila mokra in spolzka, temu primerna pa tudi vožnja čez Katarino – počasna in previdna. V službi je dela vedno dovolj, vendar se glava po navadi ravna po vremenu – če je to kislo, tudi  počutje ni na vrhuncu. Ob treh sem ob nespremenjenem počutju odbrzel proti Brezovici, kjer sva bila zmenjena z Mitjem. Ker je kar dobro deževalo, sva upala da na primorskem v zraku vsaj ni preveč vlage. Ko greš plezat v Mišjo peč, lahko dežuje, zaradi naravnega amfiteatra, ki visi precej ven, pa je plezanje vseeno mogoče. Fajn pa je, če zrak ni vlažen, ker ob takih pogojih oprimki manj drsijo.

Naša standardna parola – Pogumno v boj – se je ta dan zelo obrestovala. Bližje Nanosu sva bila, lepše je bilo vreme. Juhuuuuu, obožujem sončno primorsko. Ko sva se pripeljala v Mišjo peč (plezališče pred Ospom), pa sva bila deležna še enega veselja. Na parkingu sta počivala samo dva avta – tomideli. Jah, popularizacija plezanja, vremenske razmere drugod in superiornost Mišje peči se za vikende izven poletja zelo pozna – pod steno se lahko nabere mnoooogo ljudi zelo različnih narodnosti. Sicer je tak obisk Miške kar zanimiv, ampak ga ni čez mirno,nemoteno plezanje, katerega sva z Mitjem deležna ob najinih poslužbenih popoldanskih podvigih.

Ob mraku, po par preplezanih previsnih smereh v raznih kapnikih, luknjah in podobnem, sem se počutil zelo drugače, kot ob jutranji mokri vožnji v službo, zelo polno, zelo mirno, zelo razmigano, kljub utrujenosti zelo močnega. Zaradi tega občutka tole plezanje tako vleče, zato je potrebno sleherni trenutek izkoristiti in si privoščiti, kar te vleče, kar ti diši. Ni ovir, če je volja prava – tako bomo živeli še naprej.

Sprehodek po Mišji Peči

Fotke so iz malega Olympusa – kratkega testa, kvaliteta je temu primerna.

Trenutno vodilna v svetovnem pokalu Maja Vidmar

V kvalifikacijskijah so plezali moški in ženske sočasno

Previsi v steni so kar konkretni

Priprava na gib

Ogled finalne smeri

Tako in tako, pa bom na vrhu….

Vsi finalisti pred nastopom

Domačin Anže Štremfelj, na koncu odličen tretji!

Če ne gre do vrha, se plezanje zaključi s padcem

Znajdi se!

Natalija Gros, tudi domačinka, priplezala do drugega mesta

Mina Markovič

Klemen Bečan, naš najboljši tekmovalec, odličen tudi pri plezanju na pogled v skali

Sproščeno

Potegnt bo treba

Nasmeh na obrazu razkriva, da se že vidi na vrhu

Edini v finalu je okusil slast vrhnjega oprimka – Klemen Bečan

Maja Vidmar, 4 zmage zaporedoma v svetovnem pokalu

Seveda je po pričakovanjih…

Prišla najdlje – prvo mesto.

Fantje, kot so bili razvrščeni

Dekleta, kot so priplezala

Plezalni dnevi Kranja so se v organizaciji AO Kranj odvijali ta vikend v dvorani Zlato polje. Ob tekmi za državni pokal vseh kategorij se je dogajalo še mnogo, obširno pa lahko o dogodku berete na straneh o prireditvi.
Ker sem se nekaj trudil slikati , pa objavljam še par fotk iz članske tekme. Črnobele so zato, ker umetne stene niso niti malo fotogenične, ker je bila svetloba v dvorani slaba, ker…… da bodo enkrat malo drugačne.

Plezanje je bilo atraktivno, že sedaj pa vas pozivam, da greste navijat na finale svetovnega pokala v Kranj od 16. do 18. novembra, kjer se bomo drli za Majo Vidmar – ima namreč lepe možnosti za osvojitev svetovnega pokala. Na zadnjih štirih tekmah je vedno zmagala in trenutno ni boljše od nje.

Plezanje je moj prvi šport že 10 let. Pri dvajsetih letih mi je obisk plezališča Preddvor postavil smernice, nekako začrtal pot, določil aktivnost za večino mojega prihodnjega prostega časa. Prej čisto povprečno aktiven najstnik je takrat z obiski plezališč pod mentorstvom Luke uvidel, kaj se lahko počne v življenju, kako se aktivno in kvalitetno preživlja prosti čas. Od takrat ni dileme, če imam čas in so kandidati, grem plezat, če nimam časa, si ga nekako čimprej vzamem, prigrebem in grem plezat. Plezanje je in mora biti v mojem življenju.

Kako čez previs? (smer Dom za obešanje, 7a, Dolge njive)

Za plezanje sta potrebna vsaj dva, dogaja se v naravi, med vzponi v smereh ti pripadajo počitki. Pri plezanju se srečam s prijatelji, kolegi, ki jih že nekaj časa nisem videl ali pa spoznam nove ljudi.

Po opravljenih aktivnostih se odpravimo na razrezano pico, pivo ali pa kakav s smetano – za boljšo regeneracijo. Zaradi vsega tega je plezanje tudi druženje, čas za debate, čas za šale, ali pa za razmišljanja.

Počitek (smer Oh, Nataša, 7c/c+, Dolge njive)

Vpenjanje (smer Oh, Nataša, 7c/c+, Dolge njive)

Že preko ključa smeri! (smer Oh, Nataša, 7c/c+, Dolge njive)

Preciznost (smer Big Blue, 7b, Dolge njive)

Priprava na nadaljevanje (smer Porno pričice, 7b, Burjakove peči)

Kje je stopek? (smer Go west, 7c+/8a, Burjakove peči)

Fotogalerija

Lepo vreme, predčasen odhod iz službe in dovolj udeležencev plezanja mi je omogočilo, da poslikam uspešen vzpon v smeri Mene iščeš sonce, ocene 8b (FR).
Smer se nahaja v plezališču Bitnje (1km pred Bohinjsko Bistrico, nasproti Koble), junak pa je bil Mitja, ki je smer hitro naštudiral in tudi uspešno zlezel.

Lepo je gledati plezalca, ki mu “laufa”, ki trenira in potem v takole lepem vremenu in taki markantni smerci postavi piko na i, suvereno zleze smer na svoji meji.

Mitja, še enkrat čestitam in gremo naprej, seveda!

Smučišče in off-piste tereni (slikano z mobitelom)

Tudi nedotaknjene flanke suhega, spihanega snega se najdejo (slikano z mobitelom)

Marko v akciji

Žiga v akciji

Smučanje ali plezanje, ti dve stvari se trenutno tepeta v moji glavi. Ali naj popustim s smučanjem in se posvetim plezanju v skali, ali pa je vredno s tem počakati in vikende preživeti čimveč na snegu. Vreme kar navija za plezanje, saj je res pomladno, samo da posveti sonce.

No, prejšnji vikend je bil popolnoma smučarski, z Jasno sva obiskala Heiligenblut na avstrijskem koroškem in uživala v dveh sončnih dneh čudovite smuke. Posebno veselje mi je to smučišče naredilo z lego v visokogorju (smučišča do 2900 mnv) in tereni izven prog. Drugi dan sem smučal kar s turnimi dilcami, proge sem pa čisto zanemaril in užival, užival… Priporočam vsem Off-road navdušencem.

Med tednom me je obisk Preddvorskega plezališča prepričal v plezanje v skali. Res paše po štirih mesecih plezanje v skali, saj se umetne stence zelo hitro najem, oz. jo obiskujem samo zaradi motivacije za boljše plezanje skalnih smeri. Vendar, telo je kljub pridobljeni moči trdo in se upira sproščenemu plezanju, zato bo treba biti kar zelo priden, da prilezem na nivo, ki sem ga dosegel prejšnjo sezono v skali.

Plezalni slikci sta iz Plezališča Pod reško planino (iz Prebolda proti Trbovljam in desno v hribe), v soboto je bilo tam konkretno mraz, sonca ni bilo od nikoder in spet me je zamikal sneg. Če te zebe tam, vsaj veš zakaj te zebe oz. se pripraviš na to. Samo, …..trening je bil pa vseeno dober.

Se tipkamo, kakšna bo pa tema, pa bosta vreme in čas pokazala.

To je bila tudi zadnja tekma za Martino Čufar, v plezanju pa še zdaleč ni rekla zadnje. Odslej naprej bo njeno prizadevanje v plezanju namenjeno vzponon v skali. Komaj čakam, da slišim za kakšen uspeh. Več pa na njeni strani.

Jaz sem se v dvorano napotil z namenom tekmo malo pofotkati, kar je bilo pa kar težko, svetlobni pogoji so bili obupni. Med plezanjem so bile vse luči ugasnjene, plezalca je osvetljeval le velik krog svetlobe iz enega reflektorja.

Maja Vidmar

Jure Bečan

Klemen Bečan, zmagovalec in državni prvak

Natalija Gros, državna prvakinja

Anže Štremfelj

Martina Čufar

Grega Selak

Mina Markovič, zmagovalka tekme v Škofji Loki

Celotna fotogalerija