FotoSiba

Včeraj sem se zelo zgodaj peljal v službo. Dan se je začel kislo, drobne kaplje na vetrobranskem steklu so brisalci sicer zmogli, cesta pa je bila mokra in spolzka, temu primerna pa tudi vožnja čez Katarino – počasna in previdna. V službi je dela vedno dovolj, vendar se glava po navadi ravna po vremenu – če je to kislo, tudi  počutje ni na vrhuncu. Ob treh sem ob nespremenjenem počutju odbrzel proti Brezovici, kjer sva bila zmenjena z Mitjem. Ker je kar dobro deževalo, sva upala da na primorskem v zraku vsaj ni preveč vlage. Ko greš plezat v Mišjo peč, lahko dežuje, zaradi naravnega amfiteatra, ki visi precej ven, pa je plezanje vseeno mogoče. Fajn pa je, če zrak ni vlažen, ker ob takih pogojih oprimki manj drsijo.

Naša standardna parola – Pogumno v boj – se je ta dan zelo obrestovala. Bližje Nanosu sva bila, lepše je bilo vreme. Juhuuuuu, obožujem sončno primorsko. Ko sva se pripeljala v Mišjo peč (plezališče pred Ospom), pa sva bila deležna še enega veselja. Na parkingu sta počivala samo dva avta – tomideli. Jah, popularizacija plezanja, vremenske razmere drugod in superiornost Mišje peči se za vikende izven poletja zelo pozna – pod steno se lahko nabere mnoooogo ljudi zelo različnih narodnosti. Sicer je tak obisk Miške kar zanimiv, ampak ga ni čez mirno,nemoteno plezanje, katerega sva z Mitjem deležna ob najinih poslužbenih popoldanskih podvigih.

Ob mraku, po par preplezanih previsnih smereh v raznih kapnikih, luknjah in podobnem, sem se počutil zelo drugače, kot ob jutranji mokri vožnji v službo, zelo polno, zelo mirno, zelo razmigano, kljub utrujenosti zelo močnega. Zaradi tega občutka tole plezanje tako vleče, zato je potrebno sleherni trenutek izkoristiti in si privoščiti, kar te vleče, kar ti diši. Ni ovir, če je volja prava – tako bomo živeli še naprej.

Sprehodek po Mišji Peči

Fotke so iz malega Olympusa – kratkega testa, kvaliteta je temu primerna.

Z Jasno hodiva na dopust bolj izven turistične sezone. Poleti pa so aktualni vikendi, taki kratki in sladki. V petek po službi odrineš, proti večeru postaviš šotor, potem pa žar in pivo, čez dan športanje – to je življenje.


Kar nekaj takih sva letos že preživela. Ker pa že malo pogrešava dopust, sva si pred prazničnim 15-im avgustom vzela še en prost dan.  Cilj tokratnega 4-dnevnega kampiranja je bil Weissensee v avstrijski Koroški. Napoved je bila za petek tako-tako, ostalo pa v redu.

Četrtek je bil prav prijeten dan, od jutranjega zajtrka preko obiska obeh tašč-mamic, čez Ljubelj na drugo stran, malo po avstrijskih avtocestah, par ovinkov in sva bila tam. Postavljanje šotora, pašta od makaronov in priprava na prvo športno aktivnost – mtb kolesarjenje v hribih okoli jezera. V turist-infotu sva kupila zemljevid območja in MTB Fuhrer, ki bi mu sicer dal naslov “Po makedamih mal naokrog”, je pa vseeno skupaj z zemljevidom uporaben in se da ven potegnit kako pravo turo. Tura je izpadla super, pokombinirala sva en opis iz vodnika in peš-pot, ki je lepo povezovala dve točki na originalni turi. Tako sva uživala v vožnji po sredogorskih planinah in razgledih.

Zvečer seveda sledi hrana in pivo, nato pa sladki spanec v šotoru…., ki pa je bil kmalu moten. Enkrat ponoči se je ornk ulilo in ni nehalo do zjutraj.  Vmes pa lightshowi in grmenje. No, Simon in Jasna sta kar lepo spala, malo dežja sva pričakovala, šotor sem postavil zelo natančno in je “držal”. Zjutraj je dež nehal, še malo se je sonce pokazalo. Glede na nebo sta tudi Rozi in Vanja dobila napotke “v redu je, dobr kaže” in sta se odpravila na pot.

Jutranja obetavna idila je trajala kakšni dve uri, nato pa spet, dež bum, tresk, šotor, še mal spanja, nalivanje na ornk, dobr tale šotor drži,… “o vidva, a sta prspela, pejta no na suho v šotor”. Tale dež je še kar nekaj časa držal, na boljše čase pa smo sedaj čakali štirje. Ko je dež končno ponehal, smo se odpravili na sprehod, na kavo do glavne vasi ob jezeru, nake Tečendorf. Jah, pri kavi je spet začelo nalivati, z Rozijem sva na pivo prešaltala, saj razmere res niso bile za sprehod, lilo je skoz kot iz škafa, vmes pa še krepke strele….

Ko smo pogruntali, da ob jezeru vozi lokalni bus, se je ženski del družbe odločil do kampa iti z busom, potem pa prideta po naju v Tečendorf. OK, bova pa še eno pivo spila. Kot zanimivost, veliko pivo je samo za malenkost dražje od kapučina, ker bedak bi se pa pr takih cenah s kavo nalival… Vožnja do kampa z avtom kako uro kasneje je potekala v znamenju Jasninega razlaganja, da jo je pri čakanju na bus strela “požgečkala”  po palcu, je baje iz marele pršla…

Večera si nismo pustili zagreniti, smo v predprostoru na srečo družinskega šotora zapekli skor vse, kar smo imeli s sabo, pa z Rozijem sva balinčke v dežju (med dvema nalivoma) metala, pa pirčki, pa debate, pa čips, pa arašidi, pa debate, pa dež, dež, dež,….. do jutra. Dež je sicer prenehal, vendar je bilo vse grdo. Enotna odločitev je bila, gremo domov!

Ironija je, da je bilo okoli Loke in Kranja samo ponoči nekaj dežja, drugače pa odlično vreme za vse vrste aktivnosti, grrrrrrr.

Žal mi je, da nisem kaj nesončnega slikal, je pri meni fotoaparat zgleda samo pri lepem vremenu aktiven, ko se pa kaj drugače zunaj obrača, pa počiva. Zato samo lepe fotke iz uspele četrtkove ture.

Potepali smo se po Maroku, z avtom smo predelali pribl. 8500km, časa smo imeli 3 tedne (za pot do JZ Španije in Maroko), zapravili in prebarantali smo kar nekaj, dogodivščin pa je zelo polna glava. Zaenkrat sem prilimal par fotk, večja fotogalerija in kaj posameznega ter zgodba pa pride v prihodnjih dneh.

Za rojstni dan sem dobil darilo – skok s padalom. Ko sem zvedel, me je kar malo zvilo. Ali zaupam padalu in ostalemu, da bo skok potekal lepo, ali sploh upam skočiti. Ah, to je bil samo prvi trenutek. Kratek premislek je razkril, da mora biti celotna avantura izjemen dogodek. In tako se je na koncu tudi izkazalo. Obljubljali so mi polet 3000 m nad Lesce, pribl. pol minute prostega pada ter 3-5 min jadranja pred pristankom.

Priprava opreme, napotki za skok, let in pristanek in že sem se znašel v letalu.
20 minutno nabiranje višine je bil res lepo izkoriščen čas, pogled na Gorenjsko iz zraka v lepem vremenu pa je čudovit. Prepoznaval sem mesta ter vrhove julijcev in karavank in užival. Ko se je višinomer približeval 3000m, ko je inštuktor rekel, naj se vsedem na rob, pa je vznemirjenje zraslo. Ni bilo strahu, ni bilo odmikanja, le eno veliko pričakovanje – kako se je pognati v globino. Ko sem prišel do roba, sem začutil hladen veter, nekje daleč spodaj sem takoj prepoznal letališče Lesce, malo desno Bled z jezerom, še malo desno in višje Triglav, jao kako je lepo. Noge so mi zabingljale, inštruktor se je prijel robu letala in opaaaaaaaaaa. Kratkih, ampak noro sladkih 30 sekund je bilo izjemnih. Z nekih 220km/h letiš proti tlom, slišiš svoje dretje, vsega se lepo zaveš, občutkov je toliko, da v glavi vse miglja, skupen imenovalec pa je -NORO. Občutil sem neko novo dimenzijo počutja, take pristne doze adrenalina do sedaj še nisem ujel. Priporočam.

Ko se je najbolj dogajalo, ko sem lepo zbral misli, pa me je presenetil sunek, oooooopppp. Naenkrat se je svet umiril, dobrih 1000 metrov nad Lescami se je vse ustavilo, čakalo me je še 5 minut mirnega, panoramskega jadranja do tal. Razgledovanje, upravljanje padala in pristanek sta minila mirno in lepo. Na tleh pa sem bil nekaj časa kar pijan od vsega, kar sem posrkal v teh pol ure.

Malo večja fotogalerija mene in krivcev za skok!

Po dolgem času se spet javljam. Pa ne zaradi kakšne posebne lenoba, pač pa zaradi tri-tedenske odsotnosti. Tale fotkica pa je za kraje, kjer sem bil, dokaj netipična, čeprav je slapov mnogo. Vseeno vsak ob besedi Tajska pomisli na sto drugih stvari. Obljubim serijo slik iz popotovanja…v bližnji prihodnosti.

Lep pozdrav!