FotoSiba

Po ogrevalnih lokalnih klasikah okoli Škofje Loke je bil čas za “nekaj novega”. Ker mi je že dolgo želja spoznati območje Čavna, odločitev za nedeljski izlet ni bila težka.

Čaven (pogorje nad Ajdovščino) med gorskimi kolesarji slovi kot zelo lep kolesarski cilj z izjemno lepim vzponom, kar divjimi spusti in čudovitim izpostavljenim prečenjem. Izvedb tur je več, tako da v ta konec ne prideš samo enkrat. Enkrat pa mora biti prvič.

Turo sem izbral iz seznama mtbture pod naslovom Čaven in Lokavec. Štart je iz Ajdovščine (106mnm), na najvišji točki (vrh V. Modrasovec) pa si kar okoli 1250 metrov višje. To razliko pa premagaš najprej po čudoviti zgodovinski Resljevi cesti do Predmeje, nato pa po makedamih ter boljših in slabših potkah do vrha.

Kakšen zgleda spust po ogromnem pobočju Čavna z iztekom 1250m nižje. Čudovit. V spustu je zajeto vse, kar me pri kolesarjenju navdušuje, hitri tekoči odseki, razgledno (in izpostavljeno) prečenje, singla čez travnike, tehnični strmi odseki, … To je tura za sladokusce – zaželjena pa je dobra kondicijska pripravljenost, saj skupno okoli 1400 višinskih metrov, v glavnem po terenu, pač ne gre napadati za ogrevanje v sezono.

Še beseda o navigaciji. Prvič sem resno uporabil GPS. Pred kratkim sem si kupil mali Bluetooth GPS modul z logiranjem. To pomeni, da imam na telefonu naložen program in karte, v nahrbtniku imam GPS modul, ko potrebujem pomoč, pa pogledam kje sem in kam moram iti. Ker sem imel naložen tudi celotni track ture (iz strani MTBture), je bila navigacija otročje lahka. Ker ima moj GPS modulček tudi interno logiranje, kasneje doma lahko turo tudi do potankosti obdelam na zemljevidih, Google Earthu, naredim višinske diagrame,…. Super stvar. V prihodnjih tednih imam namen na ta način objaviti kakšen sladkorček iz Škofjeloških hribov.

Pogled na turo iz Google Earth

Višinski diagram (častitljivih 1400 višinskih metrov vse skupaj nanese)

Kam greva?

Resljeva cesta proti Predmeji

Odsek peš poti proti Koči na Čavnu

Prečenje Čavna

Čudovita singla

Malo tečna svetloba, pa vseeno vredno ogleda (pogled proti Nanosu – HDR)

Panorama

V prejšnjem postu sem čisto zanemaril najlepše od prejšnjega vikenda na Kopah. To pa je kolesarjenje.
Nastanjeni smo bili v apartmajih pod Grmovškovim domom (1371 m). Od tam je bilo tudi izhodišče ture. Zanimivo je, da za ta konec nikjer nisem našel nobene opisane ture. Nato pa sva se z Jasno vozila po res lepih travnatih področjih čez vrhova Otiše (1416m) in Črni vrh(1543m). Iz Črnega vrha sva sledila poti proti Ribniški koči (vmes je tudi lepo jezerce iz slik prejšnje objave), od tam pa sva tvegala in krmila usmerila na planinsko pot proti koči na Pesniku (okoli 1100m). Pogumni imajo srečo, zato sva uživala v lepem in dokaj tekočem spustu. Povratek je bil pa po makedamih nazaj do Ribniške koče in zopet po res lepih in razglednih vrhovih proti Grmovškovemu domu.
Za posladek pa sem imel zvečer še spust iz Grmovškovega doma (kjer smo bili nastanjeni) do vasi Dovže. To je bilo 800 prigoljufanih višinskih metrov po divji markirani poti v dolino, ki jo je moj fully zelo lepo prenesel.
Kolesarjenje po tem koncu Slovenije zelo priporočam, jaz sem si pa za sveto obljubil, da bo res treba kmalu izvesti daljšo turo, ki bo lepo prečila celotno pohorje. Hribi pohorja so za MTB idealni.

P.S. Ravno sem naletel na objavo o t.i. turnem kolesarstvu. Kdor je gorski kolesar in kogar od planincev – pešcev (tudi gorski kolesarji smo planinci) kolesarji motijo, naj tale dopis podrobno prebere, ker lepo podaja sliko o našem športu, opisuje etiko kolesarja in nakazuje, kako je potrebno urediti zakone, da bomo lahko vsi mirno uživali na poteh in potkah.

Ko sem začel zahajati v Škofjo Loko, sem si kupil prvo gorsko kolo. Loški hribi so me takoj prevzeli, skoraj povsod sem se lahko vozil s kolesom. Vedno znova sem odkrival nove poti, potke, prehode. Med temi izleti sem tudi opazil, da so deli LPP lepo prevozni s kolesom. Po ogledu zemljevida se mi je porodila logična zamisel: »Zakaj pa ne bi prekolesaril cele LPP«.

Po podrobnem pregledu zemljevida in nakupu knjižice Loška planinska pot se mi je izoblikoval lep načrt 4-dnevnega kolesarjenja in spanja okoli Žirov, na Blegošu in na Ratitovcu. Ko sem predstavil načrt prijateljem, so bili takoj za.

LPP-ja smo se lotili Andrej, Jure in jaz, prva dni je z nami kolesaril Rok, druge dva dni pa Marko (oba bi kolesarila celo, če bi lahko dobila prosto v službi).

Naše vodilo je bilo:
- čim bolj slediti originalni LPP,
- kjer so za kolo lepši dostopi na vmesne cilje, jih uporabiti.
- Če pot ne obeta kaj dosti kolesarjenja, uporabiti drugo.

Začeli smo v četrtek nekaj čez 13h v Škofji Loki, do gradu v Škofji Loki smo prikolesarili v nedeljo okoli 16h 30. Vmes smo naredili 200km in 7800 vm.

Povzetek opisa LPP iz Knjižice Loška planinska pot:

Hrbtenica loškega ozemlja je Loško pogorje med Poljansko in Selško dolino. Ime mu je dal pisatelj Ivan Tavčar in ga živo prikazal v svojih povestih in čricah. Loška pot obišče njegove najvišje vrhove od Lubnika, Blegoša do Črnega vrha nad Novaki, gre pa tudi po Polhograjskem hribovju, se dotakne Idrijskega hribovja, prečka Cerkljansko pogorje in se vzpenja na Ratitovške vrhove, ki so skrajno sleme Julijskih Alp. Tako obide sredino in obrobje ozemlja, ki se razprostira na prehodu od alpskega visokogorja v njegova predgorja.Prav ta prehod daje loški planinski poti svojevrstno mikavnost, saj se tod menjava značaj gorske pokrajine. Podrobno menjavo pokrajinske slike pa povzroča izredno pisana oblikovitost ozemlja, ki ga sestavljajo po starosti, sestavi in odpornosti najraznovrstnejše kamnine. Zunanje silo so površje loškega ozemlja v preteklosti preobrazile v labirint slemen, vrhov, majhnih planot, pomolov, teras, grap, dolin, kotanj in kotlinic.

Ko smo se poleti 2004 spravili k prečenju Karavank s kolesom , je bil ob vožnji po čudovitih poteh in potkah v ušesih brez predaha napev: “Dihi z mano, dihidihi z mano, …” .Kar nas je vleklo čez vse tiste terene, je ena čista ljubezen do gora, kolesarstva, narave in svobode. S kolesom sem postal eno in kljub nič izkušnjam z daljših tur in brez kondicijskih priprav smo kot team zmogli dolgo in naporno pot. Ne samo zmogli, mislim da smo vsi uživali, vsak trenutek in vsak meter.
Do takrat sem bil kolesar, ker je pač fajn, pa nekaj moraš početi, od takrat pa sem kolesar z dušo. Ko pospravim turno-smučarsko opremo v kot, se spomnim na kolo. Ker sem se “žent hodu” v Škofjo loko, kasneje pa sem se tja tudi preselil, sem se zaljubil tudi v Škofjeloško hribovje. Malce dolgočasno za pešačenje (vse skupaj se dogaja počasi) je s svojimi lepimi tereni in prijazno višinsko razliko od izhodišč pravi raj za gorske kolesarje. Iz dvorišča imam na dosegu Lubnik, Osolnik, Gontarsko planino, Tošč, Ožbolt in Andrej, Križno goro, Planico, Mohor, Stari vrh,… Povem vam (neločani), raj na zemlji za kolesarjenje vseh težavnosti.
Te dni kolesarim po teh hribih še posebno motivirano, saj sem svojega starega “trdaka” scotta zamenjal za polnovzmeteno All mountain kolo, ki je res narejeno za uživancijo. Sliši na ime Meta , zna zelo lepo plezati, dol skoz pa leti in požira, da je veselje, eno samo veliko veselje. Vse vzpone in singlce okoli Loke spoznavam na novo.
Novo kolo in veliko veselje do pedaliranja je tudi prišlo pravi čas, saj sem pobudnik za izvedbo večdnevne ture, ki si zasluži spoštovanje. Če vzamete v roke zemljevid Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, boste hitro našli markiran krog, ki vas vodi po vseh lepih hribih in prehodih. Ta krog želim v enem kosu (najbrž 4 dni) s par prijatelji letos prevoziti s kolesi, reče pa se mu Loška Planinska Pot (LPP). Zato kar na kolo in nabirat kilometre, bodo prav prišli.

Slike pa prilagam iz sobotne ture v okolici Žirov (Žiri,Vrsnik,Ledine, Gradišče, Mrzli Vrh, Ledinica, Žiri.

Speed – vsak po svoje!
Cela fotogalerija

Martinova sobota je bila v znamenju kolesa in dobre hrane. Zopet smo se podali na primorski konec in odpeljali eno lepo in za našo trenutno kondicijo kar dolgo turo. 45km krog od Škocjana preko Velikega Gradišča na Kokoš, potem pa spust proti Lipici, čez drn in strn (med drugim tudi golf igrišče, ups…) mimo Vinice v Lokev in v mraku divja jaga do izhodišča. Približno tako je zgledala celotna tura, izgubljene kalorije in potešitev žeje smo pa iskali v odlični gostilni Mahorčič v Rodiku.

Za malo skominov pa dodajam še link do lanske Martinove ture, ki je potekala v bolj sončnem vremenu.

Za letos je z moje strani to vse od kolesarjenja, že brusimo turne smučke in čakamo na sneg….., pa pridno se na stenci valamo – saj brez plezanja pa sigurno ne gre.

Kam bi šla v soboto?
Pa, pejva nekam v hribe. Samo ne na celodnevno, ne da se mi cel dan hodt.
OK, pejva na Storžič, skozi Žrelo. Hitr si gor, lepo je in za kosilo bova doma.

Ko sva se peljala čez Tržič, sva ujela velik avtobus. Upam,da ne bo zavil proti Lomu, to bo počasna vožnja. Desni žmigovec, tik tak, tik tak,….zakaj gredo vsi v hribe. Na srečo imava pod avtomobilskim pokrovom dovolj konjičkov in sva ga v klanec takoj prehitela. Ko sva se pripeljala do Doma pod Storžičem, pa presenečenje. Od kje toliko avtomobilov, pa ne gre vse to na Storžič. Saj sva zgodnja, a so se vsi danes zmislili na Storžič iti.

Od koče proti Žrelu sva par ljudi prehitela, ko se teren postavi pokonci in je treba tudi z rokami kaj prijeti, pa je tega veselja skoraj do vrha konec. Natakneva si čeladi, saj pri toliko ljudeh pa res hitro kdo kaj sproži.Prvi koraki malo bolj navkreber, ….pazi kamenje!… Uf, danes se pa res dobro počutim s čelado. Hitro dohitiva planince pred nama, pogled pa ni bil nič kaj navdušujoč. Kar seje videlo poti, se je vila strnjena kolona optimističnih planincev, ki bi radi kmalu stali na vrhu Storžiča. Danes bo pa grda, tole pot prehoditi Obetal sem si precej lepši dan.

Prvi skalni skokec, malce se primeš za jeklenico, stopiš na stopnico in vstaneš. Starejši gospod pred nama (kakih 65 let bi mu prisodil) je čakal, da se njegova partnerka skobaca čez. Pohvali naju, da sva pa res dobro opremljena za današnjo kanonado (od vseh ostalih nisva videla nobenega s čelado). Njegov naslednji stavek pa:” Tudi moj prijatelj jo je imel, pa ga je vseeno ubilo, v Jalovčevem ozebniku je bilo”. Malo posmeha sem slišal v njegovem stavku. “Da gospod, vseeno se jaz bolje počutim ob misli, da sem nekaj naredil za svojo varnost” Sedaj je on na vrsti za skalni skokec. Pohodni palici polne dolžine v desno roko, jeklenico z levo, nogo gor, …..op,op, kam bi se še prijel, dejmo probat kar z desno, saj palice ne motijo toliko. Op, op, res sem neroden, preprijem, še malo kolobocije in zmaga. Gospod je zmogel prvi skalni skok, plezanje druge stopnje z 125cm dolgimi palicami v roki, mačji kašelj. Pot se je tukaj malce razširila, po ženinem prigovarjanju se nama je gospod umaknil, jaz pa sem mu priporočil naj palice le zloži skupaj in jih nekako priveže na svoj miniaturni nahrbtniček brez enega paščka.

Naslednja skupinica. Teren je kar skozi strm, brez pomoči rok ne gre, kamenja pod nogami ne zmanjka. Damo srednjih let sva prehitela, njenega moža pa sva ujela ravno v najbiolj strmem. Jaz do tistega trenutka nisem sprožil niti enega kamna (lahko bi kakšnega, hitro se zgodi), on pa, ..tac, tac, z vsakim korakom se mu je usipalo. Pa, dej nosorog, pazi kod stopaš, nisi sam – sem si mislil. On je prožil, jaz pa sem za njim z rokami lovil in ustavljal kamenje, da ni letelo po Jasni in njegovi dragi.

Takoj sva dohitela naslednje planince. Mlada družina, punca je štela kakih šest let, bratec pa okoli osem. Sta bila kar poskočna. Lepo je, če starši skrbijo, da se otroci kmalu spoznajo s hribi. Ker je bil teren tu dokaj lahek, nama je uspelo družinico in še par drugih planincev prehiteti. Začel se je srednji del vzpona, kjer po dokaj udobni skalni polici prečiš širok žleb, nato pa se pot vije po strmem in dokaj krušljivem terenu strmo navzgor. Na par mestih je v pomoč jeklenica, par palic za noge in roke tudi olajša vzpon, pot pa je kar izpostavljena. Ker sem malo ušel Jasni, sem se na prvem primernem mestu usedel na skalo, užival v razgledu in čakal. Mali kamni so se ljudem prožili ves čas, tale pok nekje nižje pa je naznanjal nekaj velikega. “Pazi skala, …bum,bum,…” Kakšnih drugih besed taoj nibilo slišati, rafal je izzvenel nekje levo od poti. Pod mano pa se pokaže fant, ki sem ga malo prej prehitel. Par metrov iz poti, po vseh štirih navkreber, se je zaplezal. Moški, ki je bil najbližje, ga ogovori:”Pazi, pazi kod stopaš, ljudje so spodaj, pa krušljivo je. Lepo izplezaj, čisto si pot zgrešil”. Ko je splezal do poti pa naprej:”Kje pa imaš starše, a si jim ušel. Lepo se vsedi tukaj in počakaj na očka, ne smeš tu hoditi sam, si razumel?”

Ko sva prišla pod greben, naju je obsijalo sonce, Kako paše toplota sonca po hladnih, senčnih skalah. Na grebenu pa je pihalo, ornk pihalo. Windstopper je še kako prav prišel. Kljub občasnemu soncu (okoli se je preganjala megla) je bilo zelo mrzlo. Tu sva dohitela tri kratkohlačnike v zgodnjih srednjih letih (malora, skor sem tud jaz tam). Kar zmrazilo me je ob pogledu na damico v ultra kratkih hlačah in majici skoraj brez rokavov. Nekaj časa hodim za njimi, v upanju,da se pot razširi ali pa se mi umaknejo, da bom lahko nadaljeval s svojim tempom. Damica je pojamrala:”Kakšen mraz sredi poletja, ne morem verjet!”, in roke pod pazduho pa naprej. Močno upam, da je imel njen partner v malem nahrbtniku kaj toplega za oba. Pot je bila še kar ozka, damica predlaga, da se umaknejo, da grem lahko jaz mimo. Moški se je pa začudil: “Zakaj bi ga pa spuščali”

Na vrhu je bilo res ogromno ljudi, prihajali so iz vseh strani, vzrok pa je bila tradicionalna maša na vrhu ob 11h. Moj povzetek tegale dne pa je približno tak:
-res smo hribovski narod, da se naenkrat na Storžič vzpne toliko ljudi, je res izjemno, čeprav mi v hribih gužva čisto nič ne diši.
-res smo heroji, da gre skozi Žrelo na Storžič (lepa zavarovana plezalna pot, ki veščemu planincu sicer ne predstavlja težav, je pa vseeno močno pokončna in mestoma izpostavljena) toliko “primerno” opremljenih ljudi (zelo mladih, starih, priložnostnih planincev in vseh ostalih).
-nimamo v zavesti, kdaj se potrebuje čelado, kdaj je treba pospraviti palice, kdaj je treba ne izpustiti izpred oči otroke, koliko težko pot naj si izberemo.

Tale spis sem spisal, ker sem dobil občutek, da sem v eni kratki turi videl in slišal zelo veliko stvari, ki naj jih razgledan planinec ne bi počel. Pa nisem srečal niti enega Čeha, Slovaka ali Madžara, ki je prišel z zeleno glavo raziskovat, kako zgledajo pravi hribi.

Lep pozdrav in Srečno v hribih in povsod drugod.

P.S.: Avtobus, ki sva ga prehitela na začetku, je baje zvozil cesto do Doma pod Storžičem in spustil proti Žrelu 50 s čeladami opremljenih planincev z vodnikom. Še je upanje!