Za ogrevanje smo se zapodili v asfaltne klance proti javorniškemu Rovtu kjer smo v žaru debate prvič zgrešili pot in si nakopali dodaten kilometer in nekaj višincev. Naslednja napaka je bila nekje okoli Križevca, spet smo ob lagodnem kolesarjenju izbrali napačen odcep in to ugotovili na koncu izbrane ceste. Jaz se nisem dal, na zemljevidu sem videl bližnjico do Pustega Rovta (planine za izhodišče na Golico in Struško), po zelooo strmi, na novo zratrakirani cestici sem se povzpel nekam visoko in sem do planine imel že pravi MTB spust.

Od planine Pusti Rovt pa je bila naša zbranost na višjem nivoju, zgubljanja je bilo konec. Za vzpon na pobočja Struške smo izkoristili cesto, ki je iz nič nastala v zadnjih letih in te v lepem in dokaj strmem vzponu popelje na Belsko planino. Kolesarjenje po visokogorskih pobočjih Struške je bilo izjemno prijetno (nisem rekel nenaporno), šodrasta singelca okoli Ride in vzpon med ruševjem na ramo Vajneža pa bi z veseljem zamenjal za kako bolj lepo potko.

Ko pogledaš na grebenu Vajneža na južno stran, te do Stola čaka še par kilometrov kolesarjenja in nekaj nošnje naših konjičkov do željenega vrha. Na 2236 metrih smo se lepo okrepčali, spočili, kar se po dolgem in garaškem vzponu spočiti da in se malo negotovo zapeljali na južna pobočja Stola. Negotovost je kmalu minila, razburljiv in dolg spust te hitro posrka vase, telovadba na kolesu po potkah vrhnjega dela in hitra vožnja po gozdnatih delih pa te z nasmehom popeljeta do vznožja.

Težko opišem, kakšen občutek je v glavi, ko se ozreš nazaj in podoživiš celoten spust (tu ga je kar 1650vm), se spomniš na garaški vzpon in se ti usta kljub utrujenosti razlezejo tja do ušes. Najbolj ga mogoče opiše dejstvo, da se hladno pivo po taki turi še posebno lepo uleže vate, neprecenljivo.

Ob vrtenju pedal smo uživali, Tomaž, Žiga, Andrej in Simon.

Snidenje z ostalimi udeleženci je bilo jutranje leno, nobenega posebnega navdušenja v očeh, le kanček negotovosti je bilo opaziti v kolesarjih. “Kaj nas čaka, kako prekolesariš 2600vm hribov v enem dnevu, kakšni vzponi in spusti nas čakajo?”, se je slišalo na Petrovem Brdu, štartu in cilju naše pustolovščine. “Pejmo pogledat, druge ni” in zapodili smo se v strm klanec proti Bohinjskim goram.

Ko začneš vrteti pedala, ni več časa za ugibanja in vprašanja, hribi, tura in družba te prevzamejo, vesel si sončnih žarkov, ki prederejo gosto krošnjo dreves, vesel si vsakega napredovanega metra v višino, vesel si razgleda, ko se dvigneš z gozda, vesel si, da so od krutih časov v naših hribih ostale lepo vozne mulatjere, vesel si šale prijatelja, ki bi v drugačnih okoliščinah morda zvenela celo čudno, vesel si, da si tam, da živiš in uživaš prav vsak sleherni trenutek. Zmes fantastičnega okolja, dobre družbe in želja po premaganju zadanega te potegnejo v nepozabno avanturo, ki je kljub velikim naporom ne boš nikoli pozabil. Zato se na čase tudi lotevamo daljših, markantnih tur. Lahko bi jih razdrobili in odpeljali v dveh ali celo več nedeljah, vendar je doživetje premagati dolgo, resno traso v enem kosu mnogo bolj močno.

Iz Petrovega Brda smo se vozili po bohinjski strani gora nad Baško grapo, po čudovitih mulatjerah smo dosegli Koblo,  najvišje smo se znašli pod Črno prstjo, kjer nam je vreme postreglo s čudovitim razgledom daleč naokoli. V Baško grapo smo se nato spustili proti hudi Južni. Za spust s kolesom vrhnje področje na žalost zaradi sipke poti ni najbolj primerno, vendar smo ga odpeljali, ker smo bili tam. Ostali spusti in prečenja so bili navdušujoči in prav hitro smo se znašli v Hudi Južni ob praznenju zalog nahrbtnikov, da v naša že dokaj utrujena telesa dobimo še nekaj energije.

Za seboj smo imeli že okoli 1200vm mulatjer, poti in potk, Huda Južna leži na približno 290mnm, mi pa imamo pred seboj še vzpon na Porezen, ki je na 1630 metrih. Poleg tega je s te strani vzpon nanj s kolesom še precej zahteven. S težkimi nogami smo pobrcali do Zakojce, kjer nas je Turistična kmetija pri Flandru dobesedno posrkala vase. Okrepčilne goveje juhe in slastni domači skutini štruklji so nam dali zagona, da so naslednji kilometri hitreje minili. Na Otavniku smo se končno močno približali Poreznu, naskok nanj pa je bil mešanica hoje, guranja in nošnje naših prevoznih sredstev. Kot vedno, na vrhu je vse poplačano, odpeljali smo še nam vsem znan spust proti Petrovemu brdu in par minut kasneje kljub težkim telesom nazdravljali in uživali ob poznem nedeljskem kosilu Pri Slavcu v Zalem Logu.

Oglejte si fotogalerijo s komentarji:

Soboto sva z Jasno izkoristila za turco po južnih pobočjih pod Poreznom. Zame je bila tura bolj raziskovalne narave, kaj sem raziskoval, pa sledi čez en teden.

Po dolgem popotovanju z avtom preko Petrovega Brda in Podbrda preko Hude Južne do vase Poče sva se lotila zložnega, na čase tudi strmega vzpona preko južnih pobočij Porezna do Pod Prvičem, kjer sva se pripeljala na nama bolj znano pot iz Davče proti vrhu.

Vzpone sva zaključila na sedlu Velbnk, od koder sva se spustila po poti slovenske planinske transverzale proti Cerknemu in vmes skrenila proti najinemu izhodišču, Poče. Ob celotnemu izletu in brskanju po zemljevidu sem ugotovil, da južna stran Porezna skriva obilico zanimivih potencialnih spustov, ki jih bo treba obiskati.

Luštno pohajkovanje, če pa bom naslednji vikend obiskovalec vrha Porezna, pa sigurno sledi zanimivo poročilo…

V teh nekaj dnevih pri g. Bredi smo s kolesi in peš obletali okolico in se mastili z domačimi dobrotami, kot so skuta z bučnim oljem in čebulo, domača borovničeva in slivova marmelada, jetrca s kislim mlekom, jagnjetina izpod peke,…..

Z Anjo in Jasno smo stali na vrhu Uršlje gore, se kopali v Ivarčkem jezeru, z Jasno pa sva si privoščila tudi pravo mtb turo na zahodnem delu Pohorja, v hribih nad Slovenj Gradcem.

Zelo všečen dopust, ki se mi zdi več kot odlična alternativa močno obleganemu poletnemu Jadranu, priporočam!

Jasna pod Štefanjo goro

Doma v kleti pridno čaka kolo, nanj se kar velikokrat spomnim, …pa naj še malo počaka, saj ni časa za vse!

Zadnje čase pa se vedno bolj pogosto ugnezdi v moje misli, vedno več utrinkov iz starih tur se mi prikazuje, vedno večja želja po odkrivanju vzponov, vriskanju v spustih in uživanju v razgledih se pojavlja. Kaj mi je storiti?

Preprosto, grem rešiti sezono, kar se je rešiti poleg vsega ostalega početja da.

Tura je skoraj popolnoma uspela. Tale skoraj pa tišči v neobisku vrha Osolnika, ki po mnenju gospoda Kmeta pod vrhom s kolesi ni dostopen. Zato smo po par krepkih besedah z njegove strani naše konjičke raje obrnili in se odpovedali lepemu vrhu, da ne bi slučajno kakšne škode po cesti delali. Sej jih še zadosti naprej čaka…

No, ni za jokat, naprej smo prevozili in prehodili mnoogo lepih potk, vzponov in super ravno prav tehničnih spustov, da lahko ponovno rečem – okolica Škofje Loke je meka gorskega kolesarstva.

Vsega skupaj se je v 4ih urah nabralo takole gori doli naokoli za slabih 1100 višinskih metrov in 27 kilometrov poti in potk, ki smo jih nato zelo lepo začinili pri Homanu v središču mesta. Vsak zase smo uživali Katja, Tomaž, Atila, Jure, Žiga, Gregor in seveda jaz.

Malo več si pa lahko ogledate v galeriji:

Za celo turo smo porabili manj kot 4 ure, naužili pa smo se za dobrih 1300 višincev vzponov, singelc, guranja kolesa, gorskih razgledov ter na koncu zasluženega piva. Super je bilo, bo treba še kaj odpeljat…

Vozili in uživali smo Rozi, Tomica in jaz.

Pa še par slikc, ki povedo več kot 1000 besed:

Tako sva se v soboto z Jasno podala na raziskovanje hribov, ki so lepo vidni, ko se vozimo od Črnega kala proti hrvaški meji in vabijo s svojimi travnatimi pobočji. Za turo sva si izbrala krog, opisan na strani MTBture. Oborožena z opisom, zemljevidom in GPS trackom na telefonu sva se podala iz Črnotičev proti Kojniku, preko Goliča na Lipnik, po kar divjem spustu čez kraški rob na teraso nižje in po lepih kolovozih v vas Zazid. Od tam te čaka samo še povratek (malo vzpona) preko Podpeči in sipkega makedama nazaj do Črnotičev.

Tura je bila zame izredno lepa in ravno prav poskočna (jah, Kras je res ves kamnit in razrit) za Jasno in njenega “trdakarja” pa je bila malo preveč na poskok, je blo treba malo pešačiti vmes. O tem, kako zgrešiti pravo pot kljub točnemu GPS tracku, opisu in kartah v nahrbtniku, bom pa raje molčal!

S kolesom je vsako leto približno enako. Spomladi in v začetku poletja naredim precej tur, kasneje pa vnema malo pade, počnem kaj drugega. Letos je bilo enako, sem pa čez poletje vseeno odpeljal nekaj omembe vrednih turc.

DOVŠKA ROŽCA IN SPUST PREKO SEDLA MLINCA

Najbolj omembe vreden se mi zdi vzpon na Dovško rožco, prečenje na sedlo Mlinca in spust v Dovje. Vzpon je bil že znan od prej, spust me je pa čisto navdušil. Ko se dvigneš nad kočo na planini in začneš voziti prečnico v levo proti Mlinci, se znajdeš v res lepem in divjem gorskem svetu. Kasnejši spust po zelo strmi in serpentinasti potki pa zahteva od kolesarja mnogo veščin spretne vožnje (jaz sem parkrat zaradi ne-jajc sestopil). Varianto te ture lahko izbrskate iz postov na Tabli.

JAKOB IN POTOŠKA GORA NAD PREDDVOROM

Pred leti sem se lotil vzpona na Jakoba in od takrat imam v glavi, da bi enkrat rad pribrcal pred kočo brez vmesnega sestopa. Za to bo treba še malo potrenirat, je pa mogoče. Bolj pomembno je, da smo se Jakoba z Rozijem in Gregorjem lotili malo širše. Nad Jakobom se desno namreč pne Potoška gora, po mojem spominu prepredena s kar lepimi, na delih strmimi potkami. No, osvojili smo vrh Potoške gore, vse skupaj pa je naneslo za kar konkretno turo, v katero je treba nekaj vložiti, da ti pa veliko spustaških užitkov.  Približen opis ture sem pustil na Tabli pod devetim postom.

PLANINA V PLAZEH

Prav veliko o tem ne bom pisal, je že Rozi to napravil v tejle reportaži. Naj samo povem, da je pustolovščina izpadla prav divje, na srečo z lepim koncem, ker sva se znašla na precej resnem in težko prehodnem terenu. Komaj pa čakam, da bom zopet v posoških koncih in grem odpeljat tole tako, kot se zagre, na Planino v Plazeh, do grebena med Čistim Vrhom in Malim Špičjem, nazaj po singli na planino in po singlah, ki so omenjene na Tabli v dolino.

VIDOVA GORA NA BRAČU

V začetku poletja sva bila z Jasno na Braču, dvakrat sva se povzpela tudi na Vidovo goro. Vzpon iz Bola po makedamih in kolovozih do vrha je zelo zanimiv in veličasten, na žalost pa mi je pa zmanjkalo časa za raziskovanje spusta, ki sem ga tudi zasledil na Tabli. Baje je kar divji, vendar vseeno boljši, kot izgubiti skoraj 1000 višincev v kar nekaj kilometrih naokoli po asfaltu. Če je ta spust kaj vreden, je to odlična in veličastna tura – ostaja za preverit.

OKOLICA ŠKOFJE LOKE

Tu okoli se največ vozim (saj sem tu doma), pa me še kar preseneti kakšen vzpon ali spust, ki sem ga imel pred nosom, pa nisem vedel zanj. Letos sem tako naletel na super vzpon in spust iz Križne Gore, zame novo varianto iz Osolnika, zame novo varianto iz Planice, pa še kaj se najde. Že dolgo imam namen, enkrat pa se res lotim in popišem ta del kot vodniček.

Škoda, ker ni letos uspelo odpeljati kakšne večdnevne ture, kot je bila npr. pred leti prečenje Karavank ali lani Loška planinska pot s kolesom. Ne gre vse, ture ostajajo za naslednje sezone, važno da so plani.

Četrtek je bil prav prijeten dan, od jutranjega zajtrka preko obiska obeh tašč-mamic, čez Ljubelj na drugo stran, malo po avstrijskih avtocestah, par ovinkov in sva bila tam. Postavljanje šotora, pašta od makaronov in priprava na prvo športno aktivnost – mtb kolesarjenje v hribih okoli jezera. V turist-infotu sva kupila zemljevid območja in MTB Fuhrer, ki bi mu sicer dal naslov “Po makedamih mal naokrog”, je pa vseeno skupaj z zemljevidom uporaben in se da ven potegnit kako pravo turo. Tura je izpadla super, pokombinirala sva en opis iz vodnika in peš-pot, ki je lepo povezovala dve točki na originalni turi. Tako sva uživala v vožnji po sredogorskih planinah in razgledih.

Zvečer seveda sledi hrana in pivo, nato pa sladki spanec v šotoru…., ki pa je bil kmalu moten. Enkrat ponoči se je ornk ulilo in ni nehalo do zjutraj.  Vmes pa lightshowi in grmenje. No, Simon in Jasna sta kar lepo spala, malo dežja sva pričakovala, šotor sem postavil zelo natančno in je “držal”. Zjutraj je dež nehal, še malo se je sonce pokazalo. Glede na nebo sta tudi Rozi in Vanja dobila napotke “v redu je, dobr kaže” in sta se odpravila na pot.

Jutranja obetavna idila je trajala kakšni dve uri, nato pa spet, dež bum, tresk, šotor, še mal spanja, nalivanje na ornk, dobr tale šotor drži,… “o vidva, a sta prspela, pejta no na suho v šotor”. Tale dež je še kar nekaj časa držal, na boljše čase pa smo sedaj čakali štirje. Ko je dež končno ponehal, smo se odpravili na sprehod, na kavo do glavne vasi ob jezeru, nake Tečendorf. Jah, pri kavi je spet začelo nalivati, z Rozijem sva na pivo prešaltala, saj razmere res niso bile za sprehod, lilo je skoz kot iz škafa, vmes pa še krepke strele….

Ko smo pogruntali, da ob jezeru vozi lokalni bus, se je ženski del družbe odločil do kampa iti z busom, potem pa prideta po naju v Tečendorf. OK, bova pa še eno pivo spila. Kot zanimivost, veliko pivo je samo za malenkost dražje od kapučina, ker bedak bi se pa pr takih cenah s kavo nalival… Vožnja do kampa z avtom kako uro kasneje je potekala v znamenju Jasninega razlaganja, da jo je pri čakanju na bus strela “požgečkala”  po palcu, je baje iz marele pršla…

Večera si nismo pustili zagreniti, smo v predprostoru na srečo družinskega šotora zapekli skor vse, kar smo imeli s sabo, pa z Rozijem sva balinčke v dežju (med dvema nalivoma) metala, pa pirčki, pa debate, pa čips, pa arašidi, pa debate, pa dež, dež, dež,….. do jutra. Dež je sicer prenehal, vendar je bilo vse grdo. Enotna odločitev je bila, gremo domov!

Ironija je, da je bilo okoli Loke in Kranja samo ponoči nekaj dežja, drugače pa odlično vreme za vse vrste aktivnosti, grrrrrrr.

Žal mi je, da nisem kaj nesončnega slikal, je pri meni fotoaparat zgleda samo pri lepem vremenu aktiven, ko se pa kaj drugače zunaj obrača, pa počiva. Zato samo lepe fotke iz uspele četrtkove ture.