FotoSiba

Razmere po hribih so nestabilne, klože pokajo in se plazijo, novega snega je kar nekaj. V podobnih razmerah se velikokrat spomnim na Ženiklovec. S svojimi 1716 metri višine in cesto, ki te pripelje visoko pod planino, je lahko hiter, lep in varen cilj. Zadnja leta je bilo nekaj težav s cesto, ki te pripelje najvišje, so pa domačini to zelo lepo rešili.  Cesto lepo in vestno vzdržujejo, za uporabo le te pa v zaselku nad Grahovšami v avtomat z zapornico vstaviš 1€ in se odpelješ naprej. Enako storiš ob povratku, dinarčki za vzdrževanje in pluženje se nabirajo in vsi se imamo fajn.

Pa pojdimo s slikicami na planino Javornik in Ženiklovec. V tako lepem dnevu, ko je v nižinah megleno, v hribih pa leži novozapadli sneg, je tam gori zares lepo. Odprta , travnata pobočja, lepa planina in postavitev Ženiklovca v tako lep razglednik, vse to postreže z lepim zimskim izletom.

Smučanje je na Ženiklovcu včasih super, še večkrat pa mučenje po kaki tečni skorji. Vedno pa je zaključek enak, luštno in lepo je bilo. Imamo pač radi turno smuko kot celovito izkušnjo, malo oteženo vijuganje navzdol ne razbija lepih vtisov “biti v hribih, se razmigati, storiti nekaj zase in za svoje zdravje”. Včeraj sem kljub drugačnim predvidevanjem v smuki čisto užival, v gostem “celcu” v gornjem delu je bilo pravi užitek nizati dolge zavoje.

Največji užitek tur v podobnih dneh pa je radost, ki jo doživljam po potopu v megleni pokrov, kako lep in dolgotrajen je občutek, ko sem uspel priti nad meglo, ko sem uspel vsrkati tako čaroben, sončen dan v zimskih hribih. Sam si je kriv tisti, ki se ni potrudil storiti enako.

Ker je mala Anja zaenkrat zelo priden otrok in ker si Mami in Ati želita tudi pri malem otroku v hribe nadihat zimskega zraka, smo se naša družinica in družinica Danaja, Mateja, Iztok podali za štiri dni na Pokljuko. V apartmaju nam ne bo dolgčas, potem pa še vsak kakšen dan malo pomerka in izkoristimo proste urice za obisk hribov tam okoli.

To je bil plan, ki nam je uspel v celoti. V slabih štirih dnevih sem bil trikrat v hribih, pa še eno rundo teka na smučeh sem si privoščil. Program pa smo sestavljali in prilagajali sproti.

Prvi dan je bil na vrsti tek na smučeh, z Jasno sva se izmenjala v varstvu in na progi, pa sva se prav fletn namigala. Večerno pivo je zelo teknilo, še posebno z mislijo na obetavne naslednje dni, saj je bilo za cel vikend napovedano jasno vreme nad 1400m nad morjem.

Pa poizkusimo, če še znamo v hribe hoditi. V petek zjutraj sva se z Jasno podala na smučeh na planino Lipanco, tam pa sva izbrala za cilj Vrh Brd. Nezahtevna tura, ki te pripelje na razgledišče nad 2000m je ravno pravšnja za lovljenje kondicije pri Jasni, saj je mala Anja stara manj kot tri mesece, se pravi porod ni daleč nazaj. Za trud sva bila nagrajena s soncem, lepimi razgledi, par metri smučanja po pršiču in rodeo smučanjem po razritih strmalih v gozdu nad Lipanco. Zaključek dneva sem seveda dočakal z nasmehom, Jasna podobno, le njena izjava – jutr pa ne grem nikamor, rabm počitek – mi je dala misliti (kam bom sam skliznil za kako urco).

V petek popoldan in soboto dopoldan sva bila midva varuške, ker pa sem hotel dan vsaj malo izkoristiti,  sem se odločil za turo po kosilu. Grem nad Planino Konjščico proti Jezercom, tam pa bom videl koliko je ura in se odločil za cilj ali povratek. Kljub težki smučarski in gorniški opremi mi je korak odlično tekel, pogled pa mi je redno uhajal proti Velikemu Draškemu vrhu. Na Jezercih sem bil zelo hitro, odločitev je bila hipna, grem proti V.D.V, do kamor bo šlo do pol četrte, bo šlo, pol pa na smučke in v dolino. Dobre razmere za hojo so me pripeljale na vrh deset čez tretjo, potem se mi pa ni nikamor mudilo. Malica, čaj, slikanje, priprava na smučanje in hop v dolino. Spotoma srečam še sodelavca, ki je najbrž sestopal z lučko in zelo lepimi  večernimi razgledi z vrha v srcu. Smuka je bila do Jezerc fajn, iz Jezerc do Konjščice pa naporen rodeo med grmovji, saj snega do poštene smuke tam kar precej manjka. Za zvečer ni potrebno izgubljati besed, nasmeh in pivo, pa dobro spanje po tem.

Jah, na Viševnik pa je tudi nujno treba, če smo že na Pokljuki. V nedeljo se je po nebu pojavila tanka oblačnost, pa še vseeno je bil dan za vikat. Z Jasno sva zelo na hitro dostopila do vrha in se še hitreje vrnila k najini punčki, da ne bo lačna slučajno predolgo. Viševnik najbrž poznate, je ena od posebnih zgodb v naših hribih, zelo oblegan in s tem tudi zelo presmučan, razrit, ipd. Vršni del je bil za smučati zelo grd, kasneje pa se je kar lepo dalo peljati.

Ja, tud pri malih otrocih se da marsikaj početi, to me zelo veseli in navdušuje. Gremo naprej!

Ko se naredi zima, si je treba vzeti čas za radosti, ki jih ta edinstveni letni čas ponuja. Zadnja leta je eno večjih zimskih radosti pri nama z Jasno sankanje. Kaj je lepšega, kot na lep zimski dan v prtljažnik zložiti super sani, ki so jih naredili obrtniki v Podljubelju, se zapeljati na eno od urejenih prog nekje na gorenjskem, odpešačiti na vrh in se brez (no, skoraj brez) zavor odpeljati po hitri, ovinkasti liniji v dolino. Potem ali vmes si privoščiš deci kuhančka in odideš domov dobre volje in pripravljen na vsakodnevne opravke. Če vse tole izvedeš še kdaj zvečer, z lučko na glavi, piše pa se en drugače zanikrn dan v tednu (beri ponedeljek, mogoče čudno vreme), pa je zadovoljstvo še večje.

Tipične destinacije za nas so Stari Ljubelj, Jezersko in Dom pod Storžičem. Ta vikend pa smo prvič presankali progo Mišouh. Nahaja se ob cesti Škofja Loka – Železniki, tam kjer levo pri gostilni Birt zaviješ proti Starem vrhu. Proga je super, organizatorji sankanja so prijazni in so progo v nedeljo pripavili odlično. Ponujajo pa tudi sankanje s prevozom, izposojo opreme, okrepčilo in še bi se našlo. Ob prvi priliki ponovimo tole akcijo.

Sankali smo Nina, Matevž, Jasna in moja malenkost.
Sankališče Mišouh na spletu in na facebooku.

Tale nedelja pa je bila za vikat! Sicer mrzel zrak je prav blagodejno vplival na naša pljuča, ker ga je tako prijetno sonce grelo.

Dan se je seveda začel s kavo, potem pa je šla mala Anja v oskrbo babice Sonje, midva z Jasno pa v spremstvu Barbare in Tadeja prevert, če še znava v hribe hodt. Pa je kar šlo, kaj kar šlo, odlično je šlo in bilo. Kofce so postregle s čudovitim dnem in odličnimi razgledi. V glavi pa so se že zbudili spomini na malo več snega in številne lepe cilje v naših hribih. Tako bo, kmalu gremo kaj posmučat……

Po obisku Kofc nas je mala Anja sprejela z zelo dobro voljo in pripravljenim kosilom, slava Babicam!

Tukaj pa kot zanimivost, Kofce in Veliki vrh dve leti nazaj.

Ta teden smo se pa kar zajetna skupinica kolesarjev spravili v naše konce mal kolo vozt (pa mal nost). 7 se nas je podalo na meni znano turo okoli doline Hrastnice.

Tura je skoraj popolnoma uspela. Tale skoraj pa tišči v neobisku vrha Osolnika, ki po mnenju gospoda Kmeta pod vrhom s kolesi ni dostopen. Zato smo po par krepkih besedah z njegove strani naše konjičke raje obrnili in se odpovedali lepemu vrhu, da ne bi slučajno kakšne škode po cesti delali. Sej jih še zadosti naprej čaka…

No, ni za jokat, naprej smo prevozili in prehodili mnoogo lepih potk, vzponov in super ravno prav tehničnih spustov, da lahko ponovno rečem – okolica Škofje Loke je meka gorskega kolesarstva.

Vsega skupaj se je v 4ih urah nabralo takole gori doli naokoli za slabih 1100 višinskih metrov in 27 kilometrov poti in potk, ki smo jih nato zelo lepo začinili pri Homanu v središču mesta. Vsak zase smo uživali Katja, Tomaž, Atila, Jure, Žiga, Gregor in seveda jaz.

Malo več si pa lahko ogledate v galeriji:

Letos sem kolo kar malo zanemaril. Sem pa tja sem že naredil turo v domačih hribih, več pa ne. Imam pa prijatelje, ki vsak teden enkrat po službi izvedejo turo. Končno smo našli skupni interes, se v Kranju zbasali v avto in zapeljali v Dovje.  Štart ob 16:15, močno sem upal, da bo dovolj časa za izvedbo celotne ture, ki ni kar tako. Dobrih 1000 vm vzpona do planine Dovška Rožca se kar lepo dviga pokonci, načrtovan vzpon z guranjem kolesa na vrh Dovške Babe (1891 m) in spust z vrha proti Rožci in desno na sedlo Mlinca ter v Dovje pa so čista poslastica za vse, ki jim dišijo spusti po lepih, sicer kar zahtevnih potkah po divjem delu Karavank.

Za celo turo smo porabili manj kot 4 ure, naužili pa smo se za dobrih 1300 višincev vzponov, singelc, guranja kolesa, gorskih razgledov ter na koncu zasluženega piva. Super je bilo, bo treba še kaj odpeljat…

Vozili in uživali smo Rozi, Tomica in jaz.

Pa še par slikc, ki povedo več kot 1000 besed:

V nedeljo smo se z Gregorjem in Markotom podali na smuko na Stol. Izhodišče je bila tokrat naša Završnica (se ni bilo treba v Avstrijo peljat). Tudi z osebnim avtom se da pripeljati do zadnjega klanca pod Tinčkovo kočo.

Ne bom nič pametoval, vzpon je bil super, smuka v zgornjem delu po trdem, a ubogljivem snegu, srednja vzhodna pobočja so bila že kar mokra, po gozdu pa je bil gost pomladanski snegec, ki te lepo pripelje do avta. Super zima, ki bo še trajala!

Sedaj mi je že tretje leto zneslo, da se za en podaljšan vikend odpravim uživat na Komno. Vedno imamo tudi srečo z vremenom, tako smo na planini Na Kraju in okoli tudi letos maksimalno uživali.

Na Komni vsako leto zapade precej snega, letos pa je to vseeno še posebno zanimivo – že v marcu je mnoooogo snega.

Do vhoda, ki je na srečo pod nadstreškom, malce poplezaš navzdol, gornji vhod (1.nadstropje) pa bo še potrebno odmetati.

Oskrba sosednje koče poteka s pomočjo helikopterja, v parih rundah je pripeljal dovolj zalog za obnavljanje energije pripadnikom zimskega udejstvovanja v hribih in uživanje v pravljičnih dneh, ki jih bo letos še precej.

Vsak dan tura ali dve, hribov okoli planine je na vse strani dovolj. Najbolj je bil divji prvi dan, po presmučanih vrhovih Gracije sem se pridružil drugi skupini, namesto poznega kosila smo skočili še na večerni Mahavšček, splačalo se je.

Hoditi po tako lepo zasneženih gorah, v tako lepem vremenu, je kar težko opisovati, naj slike povedo svoje.

V turni smuk spada celoten izlet, od priprave ture, pristopa, potenja ob tem, uživanja na vrhu, do najlepšega dela – spusta. Ko pomisliš nazaj, ti ni žal za nobeno od teh stvari, ki si jih vložil, v glavi imaš sliko celotne ture, kakršna se ti je zgodila. Ponavadi je ta slika zelooo pozitivna. Tako je bilo tudi po presmučanih vrhovih Gracije, Mahavščka, Kala,…

Zimska Komna je zgodba, ki jo je potrebno vsako leto ponoviti, v glavi od nje ostane večen pečat čudovite zime tam gori.

Zato pravim na svidenje Komni do naslednje zime.
Celotna fotogalerija s komentarji (klikni)
Izzy, drugi član iste odprave (klikni)

Za nedeljo je bilo napovedano lepo vreme, toplo in velika nevarnost plazov. Za cilj potrebujeva nekaj nezahtevnega. Mmmm, v onih hribih med Golico in Dovško babo pa še nikoli nisva bila. In sva šla.

Izhodišče je Planina pod Golico, tam nekje, kjer Beli potok priteče v Črni potok (vir: pogled na geopedio). Po gozdovih sva se povzpela na Jeseniško planino, nato pa na sedlo Rožca med Hruški vrhom in Klekom. Potem je po mojem najlepši izkoristek vzpon na Hruški vrh, spust na sedlo, vzpon na Klek in spust na Jeseniško planino.

Najlepša stvar je bila samota, pogled proti Dovški babi je razkrival ogromno obiskovalcev onega konca, midva pa sva uživala zimski pravljični mir.

Malo za oči spočit in motivacijo – pejmo v hribe!

Triglav  in okolica iz Mrežc (sestavljena – klikni na sliko za povečavo)

Zimska Pokljuka (klikni na sliko za povečavo)

Julijci in Z. del Karavank iz Struške (sestavljena – klikni na sliko za povečavo)

Tole so rezultati igranja s slikami par dni nazaj, danes pa gremo za par dni na Komno, upam da se nabere lepega materiala za kakšno spodobno reportažo. Kako je bilo ob prejšnjih dveh obiskih, pa je zabeleženo v teh prispevkih.