Drugače je s hojo. Pešačenje po hribih mi je nekako “odveč”. Pri hoji gor se sicer brez težav zamotim, uživam ob razgledih, aerobni značaj te hoje je zelo pozitiven. Ko se spuščam proti dolini in se oglasijo mišice ob nenehnem zaviranju, včasih celo kolena, se vedno sprašujem, zakaj je treba “peš” v dolino. Kako bi se bilo fino odpeljati dol s kolesom ali smučmi.

Letošnja slaba zima je za obisk hribov skoraj bolj primerna za kolesarje kot smučarje. To seveda ne drži, če imaš željo iti v visokogorje. Tam nekaj prave zime vseeno je, samo malo bolj se je treba potruditi, da jo lahko obiščeš. Pri meni so dogodki v preteklosti razvili veliko strahospoštovanje do visokih gora in strmih snežišč, zato je bil moj obisk višav omejen na lahke in srednje težke turne smuke.

Ker se mi v glavi vedno bolj pogosto pojavlja želja po obisku bolj “resnih”  vrhov in ker sta enakih želja tudi Mateja in Iztok, smo se hitro zmenili za poizkus zimskega pristopa na Vrtačo.

Ta krasni, 2180m visoki vrh smo izbrali predvsem zaradi  opisa dobrih razmer v njegovih grapah. Ob vzponu proti Zelenici si nismo bili edini, ali se bomo nanj poskušali povzpeti po njegovi V. grapi iz Suhega Ruševja ali pa po malo manj strmi in daljši J. grapi. Ker smo zgrešili oziroma spregledali odcep proti Suhemu Ruševju, se je  dilema sama po sebi razrešila in dokaj hitro smo se znašli na snežiščih pod Južno grapo.

Ko je teren postajal vse strmejši, je lagodno hojo po udobnem snegu zamenjala previdna hoja z derezami. Ob vstopu v grapo sem jaz pustil smučke, pohodne palice je zamenjal cepin in naš težko pričakovani stik z zimsko grapo se je začel.

Vzpon je bil ena sama uživancija, v tej grapi naklon ni prevelik, da bi me zaradi tega kaj strah postalo, sneg je bil dober in hitro smo se znašli na vrhu. Razgledov ob čudovitem zimskem dnevu 2180m nad morjem ne bom komentiral, odprite slike in uživajte.

Vrtača je take vrste gora, da do nje in posledično od nje ne pelje nobena “lahka” pot. Ponavadi si gorniki pri vzponu privoščijo težjega od obstoječih pristopov, spust pa poteka po lažjem terenu. Pri Vrtači je pozimi “lažji” teren kar naša J. grapa, za neizkušenega gornika čisto resen in velikega spoštovnja vreden 30-35 stopinjski “žleb”, ki se proti jugu izteka v globino. Tele vrstice v resnih tonih pišem zato, ker je gornik pri vzponu obrnjen proti strmini in je vzpenjanje na derezah in s pomočjo cepina dokaj zanesljivo. Ko pa se obrneš navzdol in začneš sestopati, pa hitro ugotoviš, da je ta del poti precej težji in je potrebna velika mera previdnosti, da ne narediš kakšne “neumne” napake. No, z izgubljenimi metri se je tudi stabilnost na derezah in naša tehnika hoje navzdol izboljševala, izstopili smo precej bolj “suvereni”, kot pa smo bili prve metre na vrhu.

Smučanje do Ljubelja je potekalo z nasmehom na obrazu, v gorah sem preživel čudovite urice in bil sem bogatejši za eno veliko in pomembno izkušnjo.

Na tokratnem kratkem oddihu na Pokljuki sva se en dan z Jasno odpravila proti Jezercem, na Srenjski preval in po grebenu na Viševnik. Tura mi je bila izjemno všeč, saj je prijetno raznolika, popestrilo pa jo je manjše sneženje prejšnji dan. Zaradi tega sem stopinje proti Srenjskemu prevalu napikal jaz, tudi iskanje potke pod grebenom mi je dalo kar malo za misliti …

Ker je zima šele na začetku, snežilo pa je par dni nazaj, nisem pričakoval kake posebno lepe smuke. Pa sem se na srečo uštel, spust do pastirske koče je potekal po nedotaknjenih pobočjih, z lahkoto sem se izogibal skorji in užival v dolgih, lebdečih zavojih.

Še bo treba v hribe!

V tej sezoni sva z Jasno prvič stopila na smučke v novembru, par dni pred začetkom obratovanja žičnic na Krvavcu sva se povzpela na Zvoh. V novoletnih praznikih pa bo potrebno obiskati kaj lepšega, za prvo turo sva si izbrala Vošco, neizrazit vrh v Karavankah, ki velja za nezahtevno, a lepo smučarko turco. Z razmerami sva imela preklemano srečo, saj so sploh prisojna pobočja visoko pod vrhove ob zadnji otoplitvi in deževju že izgubila sneg. V Srednjem vrhu se še ni videlo, da bi lahko smučala do tal, ko pa sva iz makedamske poti zavila navkreber, pa sva bila potolažena, minimalna strjena podlaga je napovedovala vožnjo do “podna” ture. Malo višje sva naletela na 2-3 cm pršiča na trdi podlagi, ostanke zadnjega sneženja, tako da je tura zelo lepo uspela. Pa kaj bi preveč govoril, naj povedo slike, kako je bilo.

Turo priporočam po sneženju, saj ne poteka po plazovnih pobočjih, v zavetju gozda pa se da 700-800 višinskih metrov prav lepo vijugati, da razgleda na Martuljško skupino, Jalovec in Mangrt sploh ne omenjam

Za ogrevanje smo se zapodili v asfaltne klance proti javorniškemu Rovtu kjer smo v žaru debate prvič zgrešili pot in si nakopali dodaten kilometer in nekaj višincev. Naslednja napaka je bila nekje okoli Križevca, spet smo ob lagodnem kolesarjenju izbrali napačen odcep in to ugotovili na koncu izbrane ceste. Jaz se nisem dal, na zemljevidu sem videl bližnjico do Pustega Rovta (planine za izhodišče na Golico in Struško), po zelooo strmi, na novo zratrakirani cestici sem se povzpel nekam visoko in sem do planine imel že pravi MTB spust.

Od planine Pusti Rovt pa je bila naša zbranost na višjem nivoju, zgubljanja je bilo konec. Za vzpon na pobočja Struške smo izkoristili cesto, ki je iz nič nastala v zadnjih letih in te v lepem in dokaj strmem vzponu popelje na Belsko planino. Kolesarjenje po visokogorskih pobočjih Struške je bilo izjemno prijetno (nisem rekel nenaporno), šodrasta singelca okoli Ride in vzpon med ruševjem na ramo Vajneža pa bi z veseljem zamenjal za kako bolj lepo potko.

Ko pogledaš na grebenu Vajneža na južno stran, te do Stola čaka še par kilometrov kolesarjenja in nekaj nošnje naših konjičkov do željenega vrha. Na 2236 metrih smo se lepo okrepčali, spočili, kar se po dolgem in garaškem vzponu spočiti da in se malo negotovo zapeljali na južna pobočja Stola. Negotovost je kmalu minila, razburljiv in dolg spust te hitro posrka vase, telovadba na kolesu po potkah vrhnjega dela in hitra vožnja po gozdnatih delih pa te z nasmehom popeljeta do vznožja.

Težko opišem, kakšen občutek je v glavi, ko se ozreš nazaj in podoživiš celoten spust (tu ga je kar 1650vm), se spomniš na garaški vzpon in se ti usta kljub utrujenosti razlezejo tja do ušes. Najbolj ga mogoče opiše dejstvo, da se hladno pivo po taki turi še posebno lepo uleže vate, neprecenljivo.

Ob vrtenju pedal smo uživali, Tomaž, Žiga, Andrej in Simon.

Snidenje z ostalimi udeleženci je bilo jutranje leno, nobenega posebnega navdušenja v očeh, le kanček negotovosti je bilo opaziti v kolesarjih. “Kaj nas čaka, kako prekolesariš 2600vm hribov v enem dnevu, kakšni vzponi in spusti nas čakajo?”, se je slišalo na Petrovem Brdu, štartu in cilju naše pustolovščine. “Pejmo pogledat, druge ni” in zapodili smo se v strm klanec proti Bohinjskim goram.

Ko začneš vrteti pedala, ni več časa za ugibanja in vprašanja, hribi, tura in družba te prevzamejo, vesel si sončnih žarkov, ki prederejo gosto krošnjo dreves, vesel si vsakega napredovanega metra v višino, vesel si razgleda, ko se dvigneš z gozda, vesel si, da so od krutih časov v naših hribih ostale lepo vozne mulatjere, vesel si šale prijatelja, ki bi v drugačnih okoliščinah morda zvenela celo čudno, vesel si, da si tam, da živiš in uživaš prav vsak sleherni trenutek. Zmes fantastičnega okolja, dobre družbe in želja po premaganju zadanega te potegnejo v nepozabno avanturo, ki je kljub velikim naporom ne boš nikoli pozabil. Zato se na čase tudi lotevamo daljših, markantnih tur. Lahko bi jih razdrobili in odpeljali v dveh ali celo več nedeljah, vendar je doživetje premagati dolgo, resno traso v enem kosu mnogo bolj močno.

Iz Petrovega Brda smo se vozili po bohinjski strani gora nad Baško grapo, po čudovitih mulatjerah smo dosegli Koblo,  najvišje smo se znašli pod Črno prstjo, kjer nam je vreme postreglo s čudovitim razgledom daleč naokoli. V Baško grapo smo se nato spustili proti hudi Južni. Za spust s kolesom vrhnje področje na žalost zaradi sipke poti ni najbolj primerno, vendar smo ga odpeljali, ker smo bili tam. Ostali spusti in prečenja so bili navdušujoči in prav hitro smo se znašli v Hudi Južni ob praznenju zalog nahrbtnikov, da v naša že dokaj utrujena telesa dobimo še nekaj energije.

Za seboj smo imeli že okoli 1200vm mulatjer, poti in potk, Huda Južna leži na približno 290mnm, mi pa imamo pred seboj še vzpon na Porezen, ki je na 1630 metrih. Poleg tega je s te strani vzpon nanj s kolesom še precej zahteven. S težkimi nogami smo pobrcali do Zakojce, kjer nas je Turistična kmetija pri Flandru dobesedno posrkala vase. Okrepčilne goveje juhe in slastni domači skutini štruklji so nam dali zagona, da so naslednji kilometri hitreje minili. Na Otavniku smo se končno močno približali Poreznu, naskok nanj pa je bil mešanica hoje, guranja in nošnje naših prevoznih sredstev. Kot vedno, na vrhu je vse poplačano, odpeljali smo še nam vsem znan spust proti Petrovemu brdu in par minut kasneje kljub težkim telesom nazdravljali in uživali ob poznem nedeljskem kosilu Pri Slavcu v Zalem Logu.

Oglejte si fotogalerijo s komentarji:

Soboto sva z Jasno izkoristila za turco po južnih pobočjih pod Poreznom. Zame je bila tura bolj raziskovalne narave, kaj sem raziskoval, pa sledi čez en teden.

Po dolgem popotovanju z avtom preko Petrovega Brda in Podbrda preko Hude Južne do vase Poče sva se lotila zložnega, na čase tudi strmega vzpona preko južnih pobočij Porezna do Pod Prvičem, kjer sva se pripeljala na nama bolj znano pot iz Davče proti vrhu.

Vzpone sva zaključila na sedlu Velbnk, od koder sva se spustila po poti slovenske planinske transverzale proti Cerknemu in vmes skrenila proti najinemu izhodišču, Poče. Ob celotnemu izletu in brskanju po zemljevidu sem ugotovil, da južna stran Porezna skriva obilico zanimivih potencialnih spustov, ki jih bo treba obiskati.

Luštno pohajkovanje, če pa bom naslednji vikend obiskovalec vrha Porezna, pa sigurno sledi zanimivo poročilo…

V teh nekaj dnevih pri g. Bredi smo s kolesi in peš obletali okolico in se mastili z domačimi dobrotami, kot so skuta z bučnim oljem in čebulo, domača borovničeva in slivova marmelada, jetrca s kislim mlekom, jagnjetina izpod peke,…..

Z Anjo in Jasno smo stali na vrhu Uršlje gore, se kopali v Ivarčkem jezeru, z Jasno pa sva si privoščila tudi pravo mtb turo na zahodnem delu Pohorja, v hribih nad Slovenj Gradcem.

Zelo všečen dopust, ki se mi zdi več kot odlična alternativa močno obleganemu poletnemu Jadranu, priporočam!

Jasna pod Štefanjo goro

Doma v kleti pridno čaka kolo, nanj se kar velikokrat spomnim, …pa naj še malo počaka, saj ni časa za vse!

Zadnje čase pa se vedno bolj pogosto ugnezdi v moje misli, vedno več utrinkov iz starih tur se mi prikazuje, vedno večja želja po odkrivanju vzponov, vriskanju v spustih in uživanju v razgledih se pojavlja. Kaj mi je storiti?

Preprosto, grem rešiti sezono, kar se je rešiti poleg vsega ostalega početja da.

Pa pojdimo s slikicami na planino Javornik in Ženiklovec. V tako lepem dnevu, ko je v nižinah megleno, v hribih pa leži novozapadli sneg, je tam gori zares lepo. Odprta , travnata pobočja, lepa planina in postavitev Ženiklovca v tako lep razglednik, vse to postreže z lepim zimskim izletom.

Smučanje je na Ženiklovcu včasih super, še večkrat pa mučenje po kaki tečni skorji. Vedno pa je zaključek enak, luštno in lepo je bilo. Imamo pač radi turno smuko kot celovito izkušnjo, malo oteženo vijuganje navzdol ne razbija lepih vtisov “biti v hribih, se razmigati, storiti nekaj zase in za svoje zdravje”. Včeraj sem kljub drugačnim predvidevanjem v smuki čisto užival, v gostem “celcu” v gornjem delu je bilo pravi užitek nizati dolge zavoje.

Največji užitek tur v podobnih dneh pa je radost, ki jo doživljam po potopu v megleni pokrov, kako lep in dolgotrajen je občutek, ko sem uspel priti nad meglo, ko sem uspel vsrkati tako čaroben, sončen dan v zimskih hribih. Sam si je kriv tisti, ki se ni potrudil storiti enako.