FotoSiba

Gremo v hribe, take lepe dni je samo za izkoristiti, …

O občutkih pa naj povedo slike:

Letošnji 1. maj smo zelo težko čakali, misel na 6 prostih dni je bila sila vznemirljiva. Za cilj smo si izbrali Karnijske alpe v Italiji, natančneje zimsko turistično vas Ravascletto.

V planu nismo imeli nič tipičnih turističnih ogledov in potepanj, temveč le nekaj rekreacije, športa in počitka ob žaru ter pivu (moški del). Na ta način smo si “nafilali” baterije ter pustili odprta vrata za še kakšen obisk Karnije, saj je tam veliko za videti in početi.

Zadnji dan smo se pa na Anjino veselje zapeljali po avtocesti proti jugu in za dve uri sidro vrgli v Gradežu, italijanskemu mestu in turističnemu središču. Občutkov in vtisov od tam raje ne bom opisoval, saj mogoče zaradi totalno nagužvanega prvomajskega dne temu letovišču naredim kakšno škodo…

Pa naj več povedo slike, kar jih je ob mojem lenobnem vzdušju pač nastalo.

En del letošnjega dopusta smo si privoščili malo drugačnega, kot smo ga bili vajeni do sedaj. Malo smo pogledali po portalu turističnih kmetij in izbrali kmetijo Ravnjak na Koroškem pod Uršljo goro. Za štiri dni smo rezervirali apartma z zajtrkom in večerjo.

V teh nekaj dnevih pri g. Bredi smo s kolesi in peš obletali okolico in se mastili z domačimi dobrotami, kot so skuta z bučnim oljem in čebulo, domača borovničeva in slivova marmelada, jetrca s kislim mlekom, jagnjetina izpod peke,…..

Z Anjo in Jasno smo stali na vrhu Uršlje gore, se kopali v Ivarčkem jezeru, z Jasno pa sva si privoščila tudi pravo mtb turo na zahodnem delu Pohorja, v hribih nad Slovenj Gradcem.

Zelo všečen dopust, ki se mi zdi več kot odlična alternativa močno obleganemu poletnemu Jadranu, priporočam!

Ko pride november, so misli zamorjene,

iščejo svetlobo v kratkih dneh, iščejo sonce za oblaki,

hrepenijo po vikendu ob delu do teme,

čakajo, da se megla razkadi, da se zrak otopli.

Sobota je, sonce me prebudi,

zajtrk tekne, kava veselo po grlu spolzi.

Zunaj je veselo, nobene sledi za turobnimi dnevi,

sonce vabi, takih trenutkov letos več kaj dosti ne bo,

kaj drugega nam ostane, kot izkazati spoštovanje naravi,

užiti in vsrkati vsako poklonjeno urico.

Drugega novembra se je zgodila velika stvar, nekaj kar najbrž popolnoma obrača tok mojega življenja, nekaj kar mu daje nov smisel, novo dimenzijo, novo veselje! Ta pust novembrski dan, dan potem ko se spomnimo vseh umrlih, ta dan je malo čez dvanajsto zasijalo novo življenje. Jasna je rodila deklico, 4090g težko in 55 cm veliko Anjo. Od takrat skozi cel porod, skozi obvezni celonočni Na zdravje, skozi celoten očetovski dopust se je Anja v meni popolnoma zasidrala, napolnila in dvignila me je nekam visoko, navdala me je z neizmernim optimizmom in srečo. Naj čim več od tega traja, lepe trenutke naše presrečne družinice pa bomo seveda obelodanili tudi na temle blogu,  na našem spletnem dnevniku lepega.