Jan 30 2012
Na Vrtačo po zimo
Dokaj redno “hodim” v hribe. Dostope in sestope delam na različne načine. Najraje se po gorskih terenih gibljem s kolesom in smučmi, ti dve obliki ob spustih prineseta največ zabave.
Drugače je s hojo. Pešačenje po hribih mi je nekako “odveč”. Pri hoji gor se sicer brez težav zamotim, uživam ob razgledih, aerobni značaj te hoje je zelo pozitiven. Ko se spuščam proti dolini in se oglasijo mišice ob nenehnem zaviranju, včasih celo kolena, se vedno sprašujem, zakaj je treba “peš” v dolino. Kako bi se bilo fino odpeljati dol s kolesom ali smučmi.
Letošnja slaba zima je za obisk hribov skoraj bolj primerna za kolesarje kot smučarje. To seveda ne drži, če imaš željo iti v visokogorje. Tam nekaj prave zime vseeno je, samo malo bolj se je treba potruditi, da jo lahko obiščeš. Pri meni so dogodki v preteklosti razvili veliko strahospoštovanje do visokih gora in strmih snežišč, zato je bil moj obisk višav omejen na lahke in srednje težke turne smuke.
Ker se mi v glavi vedno bolj pogosto pojavlja želja po obisku bolj “resnih” vrhov in ker sta enakih želja tudi Mateja in Iztok, smo se hitro zmenili za poizkus zimskega pristopa na Vrtačo.
Ta krasni, 2180m visoki vrh smo izbrali predvsem zaradi opisa dobrih razmer v njegovih grapah. Ob vzponu proti Zelenici si nismo bili edini, ali se bomo nanj poskušali povzpeti po njegovi V. grapi iz Suhega Ruševja ali pa po malo manj strmi in daljši J. grapi. Ker smo zgrešili oziroma spregledali odcep proti Suhemu Ruševju, se je dilema sama po sebi razrešila in dokaj hitro smo se znašli na snežiščih pod Južno grapo.
Ko je teren postajal vse strmejši, je lagodno hojo po udobnem snegu zamenjala previdna hoja z derezami. Ob vstopu v grapo sem jaz pustil smučke, pohodne palice je zamenjal cepin in naš težko pričakovani stik z zimsko grapo se je začel.
Vzpon je bil ena sama uživancija, v tej grapi naklon ni prevelik, da bi me zaradi tega kaj strah postalo, sneg je bil dober in hitro smo se znašli na vrhu. Razgledov ob čudovitem zimskem dnevu 2180m nad morjem ne bom komentiral, odprite slike in uživajte.
Vrtača je take vrste gora, da do nje in posledično od nje ne pelje nobena “lahka” pot. Ponavadi si gorniki pri vzponu privoščijo težjega od obstoječih pristopov, spust pa poteka po lažjem terenu. Pri Vrtači je pozimi “lažji” teren kar naša J. grapa, za neizkušenega gornika čisto resen in velikega spoštovnja vreden 30-35 stopinjski “žleb”, ki se proti jugu izteka v globino. Tele vrstice v resnih tonih pišem zato, ker je gornik pri vzponu obrnjen proti strmini in je vzpenjanje na derezah in s pomočjo cepina dokaj zanesljivo. Ko pa se obrneš navzdol in začneš sestopati, pa hitro ugotoviš, da je ta del poti precej težji in je potrebna velika mera previdnosti, da ne narediš kakšne “neumne” napake. No, z izgubljenimi metri se je tudi stabilnost na derezah in naša tehnika hoje navzdol izboljševala, izstopili smo precej bolj “suvereni”, kot pa smo bili prve metre na vrhu.
Smučanje do Ljubelja je potekalo z nasmehom na obrazu, v gorah sem preživel čudovite urice in bil sem bogatejši za eno veliko in pomembno izkušnjo.
