FotoSiba

Ob zadnji turi je Žiga rekel: “Jaz bi pa še Stol letos odpeljal” . Hitro se je izkazalo, da je tale prvak Karavank na seznamu želja pri večini prisotnih. Tako smo se včeraj  eno uro čez poldan (po par urah službe) na Jesenicah zbrali štirje kolesarji, več ali manj dobro motivirani za dolg pristop na 2236m visok Stol. Dolg pristop pa nas je čakal, ker smo se hoteli na goro čimveč peljati, kdo pa bi hotel celo pot kolo nositi, zato da bi se slikal na vrhu?!? Da se proti Stolu čim več pelješ, pa te iz Jesenic čaka kar dolga in naporna pot.

Za ogrevanje smo se zapodili v asfaltne klance proti javorniškemu Rovtu kjer smo v žaru debate prvič zgrešili pot in si nakopali dodaten kilometer in nekaj višincev. Naslednja napaka je bila nekje okoli Križevca, spet smo ob lagodnem kolesarjenju izbrali napačen odcep in to ugotovili na koncu izbrane ceste. Jaz se nisem dal, na zemljevidu sem videl bližnjico do Pustega Rovta (planine za izhodišče na Golico in Struško), po zelooo strmi, na novo zratrakirani cestici sem se povzpel nekam visoko in sem do planine imel že pravi MTB spust.

Od planine Pusti Rovt pa je bila naša zbranost na višjem nivoju, zgubljanja je bilo konec. Za vzpon na pobočja Struške smo izkoristili cesto, ki je iz nič nastala v zadnjih letih in te v lepem in dokaj strmem vzponu popelje na Belsko planino. Kolesarjenje po visokogorskih pobočjih Struške je bilo izjemno prijetno (nisem rekel nenaporno), šodrasta singelca okoli Ride in vzpon med ruševjem na ramo Vajneža pa bi z veseljem zamenjal za kako bolj lepo potko.

Ko pogledaš na grebenu Vajneža na južno stran, te do Stola čaka še par kilometrov kolesarjenja in nekaj nošnje naših konjičkov do željenega vrha. Na 2236 metrih smo se lepo okrepčali, spočili, kar se po dolgem in garaškem vzponu spočiti da in se malo negotovo zapeljali na južna pobočja Stola. Negotovost je kmalu minila, razburljiv in dolg spust te hitro posrka vase, telovadba na kolesu po potkah vrhnjega dela in hitra vožnja po gozdnatih delih pa te z nasmehom popeljeta do vznožja.

Težko opišem, kakšen občutek je v glavi, ko se ozreš nazaj in podoživiš celoten spust (tu ga je kar 1650vm), se spomniš na garaški vzpon in se ti usta kljub utrujenosti razlezejo tja do ušes. Najbolj ga mogoče opiše dejstvo, da se hladno pivo po taki turi še posebno lepo uleže vate, neprecenljivo.

Ob vrtenju pedal smo uživali, Tomaž, Žiga, Andrej in Simon.

Ob prebujanju okoli pete ure zjutraj sem najprej preklel dan, ko sem dve leti nazaj dal idejo prekolesariti traso gorskega maratona nad Baško grapo. Deset minut kasneje, sem ta dan preklel še enkrat, saj tako zgodnja ura za filanje z močno hrano za energijo tekom dneva res ni primerna. Vožnja s kolesom čez prazno Škofjo Loko pa je glavo postavila na pravo mesto, prihajajoči dan je bil videti že v drugih, svetlejših in bolj vedrih barvah.

Snidenje z ostalimi udeleženci je bilo jutranje leno, nobenega posebnega navdušenja v očeh, le kanček negotovosti je bilo opaziti v kolesarjih. “Kaj nas čaka, kako prekolesariš 2600vm hribov v enem dnevu, kakšni vzponi in spusti nas čakajo?”, se je slišalo na Petrovem Brdu, štartu in cilju naše pustolovščine. “Pejmo pogledat, druge ni” in zapodili smo se v strm klanec proti Bohinjskim goram.

Ko začneš vrteti pedala, ni več časa za ugibanja in vprašanja, hribi, tura in družba te prevzamejo, vesel si sončnih žarkov, ki prederejo gosto krošnjo dreves, vesel si vsakega napredovanega metra v višino, vesel si razgleda, ko se dvigneš z gozda, vesel si, da so od krutih časov v naših hribih ostale lepo vozne mulatjere, vesel si šale prijatelja, ki bi v drugačnih okoliščinah morda zvenela celo čudno, vesel si, da si tam, da živiš in uživaš prav vsak sleherni trenutek. Zmes fantastičnega okolja, dobre družbe in želja po premaganju zadanega te potegnejo v nepozabno avanturo, ki je kljub velikim naporom ne boš nikoli pozabil. Zato se na čase tudi lotevamo daljših, markantnih tur. Lahko bi jih razdrobili in odpeljali v dveh ali celo več nedeljah, vendar je doživetje premagati dolgo, resno traso v enem kosu mnogo bolj močno.

Iz Petrovega Brda smo se vozili po bohinjski strani gora nad Baško grapo, po čudovitih mulatjerah smo dosegli Koblo,  najvišje smo se znašli pod Črno prstjo, kjer nam je vreme postreglo s čudovitim razgledom daleč naokoli. V Baško grapo smo se nato spustili proti hudi Južni. Za spust s kolesom vrhnje področje na žalost zaradi sipke poti ni najbolj primerno, vendar smo ga odpeljali, ker smo bili tam. Ostali spusti in prečenja so bili navdušujoči in prav hitro smo se znašli v Hudi Južni ob praznenju zalog nahrbtnikov, da v naša že dokaj utrujena telesa dobimo še nekaj energije.

Za seboj smo imeli že okoli 1200vm mulatjer, poti in potk, Huda Južna leži na približno 290mnm, mi pa imamo pred seboj še vzpon na Porezen, ki je na 1630 metrih. Poleg tega je s te strani vzpon nanj s kolesom še precej zahteven. S težkimi nogami smo pobrcali do Zakojce, kjer nas je Turistična kmetija pri Flandru dobesedno posrkala vase. Okrepčilne goveje juhe in slastni domači skutini štruklji so nam dali zagona, da so naslednji kilometri hitreje minili. Na Otavniku smo se končno močno približali Poreznu, naskok nanj pa je bil mešanica hoje, guranja in nošnje naših prevoznih sredstev. Kot vedno, na vrhu je vse poplačano, odpeljali smo še nam vsem znan spust proti Petrovemu brdu in par minut kasneje kljub težkim telesom nazdravljali in uživali ob poznem nedeljskem kosilu Pri Slavcu v Zalem Logu.

Oglejte si fotogalerijo s komentarji:

Soboto sva z Jasno izkoristila za turco po južnih pobočjih pod Poreznom. Zame je bila tura bolj raziskovalne narave, kaj sem raziskoval, pa sledi čez en teden.

Po dolgem popotovanju z avtom preko Petrovega Brda in Podbrda preko Hude Južne do vase Poče sva se lotila zložnega, na čase tudi strmega vzpona preko južnih pobočij Porezna do Pod Prvičem, kjer sva se pripeljala na nama bolj znano pot iz Davče proti vrhu.

Vzpone sva zaključila na sedlu Velbnk, od koder sva se spustila po poti slovenske planinske transverzale proti Cerknemu in vmes skrenila proti najinemu izhodišču, Poče. Ob celotnemu izletu in brskanju po zemljevidu sem ugotovil, da južna stran Porezna skriva obilico zanimivih potencialnih spustov, ki jih bo treba obiskati.

Luštno pohajkovanje, če pa bom naslednji vikend obiskovalec vrha Porezna, pa sigurno sledi zanimivo poročilo…