FotoSiba

Ko pride november, so misli zamorjene,

iščejo svetlobo v kratkih dneh, iščejo sonce za oblaki,

hrepenijo po vikendu ob delu do teme,

čakajo, da se megla razkadi, da se zrak otopli.

Sobota je, sonce me prebudi,

zajtrk tekne, kava veselo po grlu spolzi.

Zunaj je veselo, nobene sledi za turobnimi dnevi,

sonce vabi, takih trenutkov letos več kaj dosti ne bo,

kaj drugega nam ostane, kot izkazati spoštovanje naravi,

užiti in vsrkati vsako poklonjeno urico.

 

Drugega novembra se je zgodila velika stvar, nekaj kar najbrž popolnoma obrača tok mojega življenja, nekaj kar mu daje nov smisel, novo dimenzijo, novo veselje! Ta pust novembrski dan, dan potem ko se spomnimo vseh umrlih, ta dan je malo čez dvanajsto zasijalo novo življenje. Jasna je rodila deklico, 4090g težko in 55 cm veliko Anjo. Od takrat skozi cel porod, skozi obvezni celonočni Na zdravje, skozi celoten očetovski dopust se je Anja v meni popolnoma zasidrala, napolnila in dvignila me je nekam visoko, navdala me je z neizmernim optimizmom in srečo. Naj čim več od tega traja, lepe trenutke naše presrečne družinice pa bomo seveda obelodanili tudi na temle blogu,  na našem spletnem dnevniku lepega.