FotoSiba

Po tridnevnem potepanju s Toyoto AyGo po Rodosu sva se v sredo zjutraj znašla v pristanišču mesta Rodos. Ker je Kalymnos kar daleč (3 ure plovbe s katamaranom, preko 6 ur z običajnimi ladjami) in nisva hotela zgubljati časa s celodnevno vožnjo, sva za enosmerno karto s katamaranom odštela debelih 38€ po osebi. Ampak ladja res šiba. Prav hitro smo se znašli v pristanišču otoka Symi, ki izgleda zares lepo in fantastično. Škoda, da ne moreš izstopiti za par ur. Nadaljevanje vožnje je potekalo čisto pri turški obali, preko pristanišča otoka Kos, potem se je pa pred nami odprlo mestece Pothia na Kalymnosu.

Pothia mi je bila takoj všeč. Je one sorte mesto, ki jih v Grčiji nisem videl kaj dosti. Razprostira se ob celotnem velikem zalivu, hiše se začno takoj nad obalo, kafiči in restavracije so postavljeni blizu morja, čolni in ladje so vseh mogočih barv, fasade meščanskih hiš so tudi raznobarvne. Skratka, prijeten kraj za posedeti in si privoščiti kake lokalne dobrote. Sicer Pothia sploh ni tako majhna, mesto ima 12000 prebivalcev. Midva sva po par zbranih informacijah poiskala postajo lokalnega avtobusa, da se odpeljeva po otoku do vasi Masouri, ki je glavna za nastanitve plezalcev. Locirana je na zahodni strani otoka, 8km od mesta Pothia (bus stane 1,5€), glavni pečat pa temu delu daje visok otok Telendos nasproti ter dolgi masivi nam tako ljubih apnenčastih, pokončnih in previsnih masivov nad vasjo.

Midva sva sem prišla brez kakršnih koli rezervacij, tako sva najprej poiskala nastanitev. Pri prvem poizkusu sva zvisela, čudovit pogled direktno na morje in otok Telendos iz velike terase bi morala plačati 35€ na dan. Čez cesto sva pri zelo prijazni gospe, lastnici hiše s par sobami in restavracije spodaj, dobila prijetno sobo z lepim balkonom, hladilnikom in skupno kuhinjo , vse to za razumnih 20€ na dan.

Naslednje opravilo je bil nakup plezalnega vodnika in zemljevida, da bova lahko aktivno preživela najine dni tukaj. Vodnik z veliko napotki (o obisku Kalymnosa, početju tukaj, cenah,…), opisi vseh plezalnih sektorjev, mnogo lepimi slikami te pride 35€, kar drago – vendar je vodnik res zgledno narejen. Med drugim vsebuje opise o naravi plezanja za vsako posamezno smer, ocenjena je tudi lepota smeri (če izbiraš smeri s tremi sončki ali pa poezije – najvišja ocena – boš v vsaki vriskal od očaranosti). Posebno pohvalno poglavje je tudi zemljevid otoka, za 6€ sva dobila topografsko karto 1:25000 z vrisanimi markiranimi potmi  na eni strani ter bolj splošno karto na drugi strani zemljevida. Stvar pa je natisnjena na plastificiranem papirju, tako ga tekom uporabe nisva niti najmanj poškodovala – mislim da mu tudi voda ne pride do živega. Pohvalno.

Prva dva dni sva se zadovoljila s plezanjem nad vasjo, kopanjem na lepi plaži pod vasjo ter pivi v okoliških lokalih. Masouri je res prijeten kraj za plezalca, saj je “turistov” polno, skoraj vsi pa so tam z enim namenom – plezanje. Tako sva zapazila največ angležev, sledijo jim nemško govoreči plezalci, čehi, slovaki, američani, …. Vzdušje na ulici in v lokalih je res super, popolnoma plezalsko.

Ulica je bila vse skozi polna skooterjev, tretji dan sva si ga tudi midva hotela preskrbeti v eni od izposojevalnic. Ampak glej ga zlomka, niti en ubogi motorček v celem Masouriju ni bil na voljo, še za naslednje dni so bili vsi rezervirani.Kaj čemo, na bus in v Pothio, tam sva ga pa hitro dobila in poravnala izposojo za celih 7 dni, po 10€ na dan. Motorizirana sva tako v naslednjem tednu obiskala tudi bolj oddaljene sektorje, plaže, vasice. En dan sva se tudi peš povzpela na najvišji vrh otoka.

Pa dajmo par besed o mojem videnju plezanja na Kalymnosu. Skala je res fantastična, smeri je mnogo in še kar se dela nove smeri, navrtavajo se novi sektorji (v zadnjem času je bilo urejenih tudi več sektorjev na otočku Telendos). Kvaliteta apnenca je strašno dobra, najbolj nora pa je plezarija po kalimnoških kapnikih. Jaz sem iskal prevsem te. Super previsne smeri potekajo po res neverjetnih tvorbah, kapnikih, gobah, luknjah, ipd. Smeri so navrtane odlično, v nekaterih sektorjih je na žalost že kar gužva, vendar je na srečo sten ogromno. Precej o plezanju tukaj pove tudi podatek, da je Jasna (ki se šteje bolj za priložnostno oz. neplezalko) zelo uživala in tudi vpela kar lep kupček smeri.

Zelo me je zanimalo, kako bom dojel ocene smeri, ki veljajo za radodarne oz. precenjene. Jah, smeri so zaradi naravnih linij in kvalitete skale zelo lepo plezljive, logične – ocene pa po mojem res nekaj previsoko postavljene. Če primerjam z meni znanimi plezališči, bi lahko vse po vrsti brez težav malo na doli zaokrožil. Smeri imajo v vodniku opise o stilu plezanja, velikokrat je navedeno mesto težav, ipd. Pošteno povedano, vzponi “Na pogled” so ob vseh teh podatkih tudi zelo pod vprašajem. Ampak, važne so smeri in ne ocene, na Kalymnosu pa v smereh res neizmerno uživaš.

Po plezanju oz. v dnevih počitka se nama je z Jasno vsak dan zelo prilegel skok v vodo, kar je tudi na tem otoko zelo prijetno opravilo. Hitro najdeš prijetno plažo, voda je tudi v tem obdobju topla (okoli 23st), če ni preveč vetra – je poležavanje in plavanje po pretegovanju v skali zelo sproščujoče.

Hrana in pijača. Precej sva si kuhala sama, sestavine kupiš na ulici pri mobilnem zelenjavarju, v mini super marketu, ali pa v večjem super marketu proti Pothii. Ko greš pa jesti ven, so na Kalymnosu cene kar prijazne (glede na Rodos zelo prijazne). Posamezne jedi (ala souvlaki s prilogo) te stanejo 5-7€, kar obilne grške solate za predjed (midva sva vedno oba eno) pridejo 3-4€, veliko pivo ponavadi 2,5-3€, kapučino 2,5€, grška kava 1,5€. Če se hočeš najesti gyrosa, se moraš zapeljati do Pothie, cena 2€. Se da preživeti, hrana pa je vsaj zame super. Da o prijaznosti domačinov ne govorim, povsod je bila izkušnja dobra.

Glavna sezona v Masouriju traja od velikonočnih praznikov do 1.novembra. Kar se plezanja tiče, je največ obiska oktobra, najbrž pa je zelo super mesec tudi september. Spomladi mora biti prav tako fajn, le voda je še hladna. Poleti je v teh krajih zelo vroče, vendar se najbrž kar lepo živi – veter in večina sten v senci pol dneva naredi svoje. Najlažji dostop do otoka iz naših krajev je s čartem letali iz Brnika na Kos ter trajekt do Rodosa. Letališče je tudi na otoku, vsak dan prileti en avionček iz Aten. Sicer pa je informacij o Kalymnosu po spletu mnooogo, tako da kar malo še pobrskajte.

Tojto, vsem plezalcem obisk zelo priporočam, tudi jaz imam v glavi – še se bomo tam znašli, zihr!

V začetku oktobra je končno prišel čas, ko sva si z Jasno rezervirala oddih. V septembru sva preko nemške lastminute.de kupila letalski karti za Rodos – let iz Innsbrucka – za čas od 5.10. do 19.10. Najin načrt je vseboval par dni pohajkovanja po Rodosu ter nekaj plezanja in bluzenja po Kalymnosu. Glede na to sva si v Falirakiju na Rodosu rezervirala studio (majhen apartmajček – soba s kopalnico, malo kuhinjo, hladilnikom) za 3 noči. Za ta čas sva si rezervirala tudi avto, da v treh dneh narediva nekaj izletov po otoku. Za naslednje dni sva imela namen iti z ladjo na otok Kalymnos – plezalski raj nekje ob Turški obali. Naprej pa, kakor se bo obrnilo.

In sva šla. Polet iz Insbrucka čez alpe je bil čudovit. Prejšnji dan je po hribih padlo precej snega, tako sem v letalu samo vzdihoval in užival v razgledih. Pristanek v Rodosu pa naju je postavil v čisto drugo sfero. Karakter grških otočanov se je pokazal že na letališču. Pri prevzemu rentanega avta sva se zmenila, da ga vrneva v sredo zjutraj v pristanišču, odklenjenega, ključi odloženi v notranjosti. OK, nama pride prav, ni problema. Greva raziskovat otok.

Po kratkem obisku najinega apartmajčka v Falirakiju (največje letovišče za mestom Rodos s hoteli in sobami, restavracijami, bari,…) sva šla malo na blef iskat plažo. Hitro sva jo našla, malo pod Falirakijem sva naletela na lepo, veliko, mirno prodnato plažo. Voda je bila čudovita, sonce toplo, klifi na koncu plaže čudoviti – takoj sva pozabila na vse tegobe vsakdana.

Večeren obisk Falirakija nama je razkril, da to mesto že zaključuje sezono, restavracije so bile povečini prazne, bari so bili slabo obiskani in mirni. Ni problema, nisva prišla po nočno življenje. Po dveh pivih in girosu sva se prav lepo spokala k počitku.

Naslednji dan sva imela namen z avtom malo naokoli. Iz Falirakija sva se zapeljala južno, proti Lindosu – vmes pa sva obiskala par turističnih “znamenitosti”. Tako sva se sprehodila po parku “7 springs”, ki so ga uredili med svojim vladanjem italijani, povzpela sva se do kapelice na vrhu nad Tsambiko (krasni razgledi, zelo priporočam), obrnila na plaži Tsambika (prevelika, mivkasta), se okopala in najedla dobrega kosila v mirni Stegni (prijetna vasica z mirnimi nastanitvami in dobrimi ter poceni restavracijami) ter končno prišla do najinega cilja.

Mesto Lindos že od daleč izgleda nekaj posebnega. Bele hiše se lesketajo na bregu med zalivom in starodavnim obzidjem na vrhu hriba. Pogled je zelo lep. Sprehod po mestu, po katerem turiste zaradi ozkih ulic prevažajo z osli, je zelo prijeten in domač. Po vseh ulicah lahko občuduješ ponudbo domače obrti, začimb, oliv, se okrepčaš v barih, naješ v restavracijah, uživaš v romantični večerji v restavracijah na strehi (Roof Restaurants),… To mesto je bilo prvo na najini poti, kjer se je čutil turistični utrip. Kako da ne, saj je mesto Lindos kot izlet ponudba v vseh okoliških agencijah, v mesto je naval turistov iz kopnega in preko morja (tourist boats). Lindos te poleg mesta Rodos tudi bolj udari po žepu, kot pa ostali, manjši kraji na otoku.

Drugi izlet je bil po zahodnem delu otoka. Po sprehodu po čudovitih borovih gozdičkih Profiti Ilias (z 798m drugi najvišji vrh na otoku, prvi je sosednje pogorje Ataviros s 1215m) sva se zapeljala v mestece Siana (čudovita cerkev in sloves odličnih jogurtov z medom in orehi), nato na neko lepo in samotno plažo pod Monolithosom, tam sva se tudi okrepčala (odlična hrana – super souvlaki v restavraciji ob cesti, vendar zelo navite cene). Dan sva zaključila na vzhodni strani, na plaži okoli Kiotarija.

Naslednje jutro sva se s katamaranom odpeljala na otok Kalymnos, ki ga bom opisal v naslednjem prispevku. Na Rodosu sva imela namen še na koncu popotovanja en dan pohajkovati po mestu Rodos. Tako sva se 17-ga zvečer zopet pojavila v portu mesta Rodos, kjer sva se kar hitro s starim gospodom zmenila za dve prenočitvi v starem mestu v majhnem, družinskem hotelu. Dve noči sta naju stali 70€. Nato sva se dva večera in en dan potikala po tem res lepem starodavnem mestu, ki je tudi v drugi polovici oktobra dajalo vtis dobrega turističnega obiska. V mestu je res veliko turistov, ki so tudi (ali predvsem) posledica konstantnega obiska velikih sredozemskih križark, seveda pa si mora vsak, ki se znajde v tem delu sredozemlja, ogledati to mesto. Midva sva si ga kar privoščila in v dveh večerih in dnevu začutila njegov utrip. Tudi utrip svetovo znanega kraja, saj ti kapučino prodajo za preko 4€, za naročeno medium pivo pa dobiš 1l piva v škornju, ki te stane 7,5€. Sam je bil dober.

Toliko o Rodosu, tukaj pa Kalymnos – plezalski raj!

S kolesom je vsako leto približno enako. Spomladi in v začetku poletja naredim precej tur, kasneje pa vnema malo pade, počnem kaj drugega. Letos je bilo enako, sem pa čez poletje vseeno odpeljal nekaj omembe vrednih turc.

DOVŠKA ROŽCA IN SPUST PREKO SEDLA MLINCA

Najbolj omembe vreden se mi zdi vzpon na Dovško rožco, prečenje na sedlo Mlinca in spust v Dovje. Vzpon je bil že znan od prej, spust me je pa čisto navdušil. Ko se dvigneš nad kočo na planini in začneš voziti prečnico v levo proti Mlinci, se znajdeš v res lepem in divjem gorskem svetu. Kasnejši spust po zelo strmi in serpentinasti potki pa zahteva od kolesarja mnogo veščin spretne vožnje (jaz sem parkrat zaradi ne-jajc sestopil). Varianto te ture lahko izbrskate iz postov na Tabli.

JAKOB IN POTOŠKA GORA NAD PREDDVOROM

Pred leti sem se lotil vzpona na Jakoba in od takrat imam v glavi, da bi enkrat rad pribrcal pred kočo brez vmesnega sestopa. Za to bo treba še malo potrenirat, je pa mogoče. Bolj pomembno je, da smo se Jakoba z Rozijem in Gregorjem lotili malo širše. Nad Jakobom se desno namreč pne Potoška gora, po mojem spominu prepredena s kar lepimi, na delih strmimi potkami. No, osvojili smo vrh Potoške gore, vse skupaj pa je naneslo za kar konkretno turo, v katero je treba nekaj vložiti, da ti pa veliko spustaških užitkov.  Približen opis ture sem pustil na Tabli pod devetim postom.

PLANINA V PLAZEH

Prav veliko o tem ne bom pisal, je že Rozi to napravil v tejle reportaži. Naj samo povem, da je pustolovščina izpadla prav divje, na srečo z lepim koncem, ker sva se znašla na precej resnem in težko prehodnem terenu. Komaj pa čakam, da bom zopet v posoških koncih in grem odpeljat tole tako, kot se zagre, na Planino v Plazeh, do grebena med Čistim Vrhom in Malim Špičjem, nazaj po singli na planino in po singlah, ki so omenjene na Tabli v dolino.

VIDOVA GORA NA BRAČU

V začetku poletja sva bila z Jasno na Braču, dvakrat sva se povzpela tudi na Vidovo goro. Vzpon iz Bola po makedamih in kolovozih do vrha je zelo zanimiv in veličasten, na žalost pa mi je pa zmanjkalo časa za raziskovanje spusta, ki sem ga tudi zasledil na Tabli. Baje je kar divji, vendar vseeno boljši, kot izgubiti skoraj 1000 višincev v kar nekaj kilometrih naokoli po asfaltu. Če je ta spust kaj vreden, je to odlična in veličastna tura – ostaja za preverit.

OKOLICA ŠKOFJE LOKE

Tu okoli se največ vozim (saj sem tu doma), pa me še kar preseneti kakšen vzpon ali spust, ki sem ga imel pred nosom, pa nisem vedel zanj. Letos sem tako naletel na super vzpon in spust iz Križne Gore, zame novo varianto iz Osolnika, zame novo varianto iz Planice, pa še kaj se najde. Že dolgo imam namen, enkrat pa se res lotim in popišem ta del kot vodniček.

Škoda, ker ni letos uspelo odpeljati kakšne večdnevne ture, kot je bila npr. pred leti prečenje Karavank ali lani Loška planinska pot s kolesom. Ne gre vse, ture ostajajo za naslednje sezone, važno da so plani.