FotoSiba

Poletje glede na tole hladno fronto in na količino odpadlega listja izgublja bitko z jesenjo. Ob obujanju spominov sem se spomnil na moj blog, na njem pa ni bilo čez poletje praktično ničesar novega. Škoda, saj mi je blog zelo všeč, kot nekakšen dnevnik dogajanja, kot pregled v mojem primeru lepše strani življenja, pregled potovanj, izletov, športnih aktivnosti. Blog mi včasih tudi služi kot lepa vzpodbuda za fotkanje. Vam pa, če me poznate, približno veste, kaj dogaja, če ste tujec, pa je lahko tale blog lepa sprostitev, mogoče v kakem prispevku dobite idejo, kam iti, kaj početi. To je namen tega bloga, zato bo spet bolj pogosto živel.

Najprej bi rad poiskal fotke, ki so nastale tekom obiska hribov. Kolesarske podvige bom opisal enkrat kasneje. S peš hribi je pri meni tako-tako. Ponavadi ni volje do hoje, dolgotrajna hoja me utruja – zato raje prakticiram vse ostale obiske hribov, od kolesarskih do turno-smučarskih.  Včasih se pa tudi peš kam odpravimo. Letos sva bila z Jasno tako na Kepi in na Kamniškem sedlu. Ni veliko, na srečo pa počnemo še veliko drugih aktivnosti v naravi.

Kepa je bil kar lepo uspel izlet. Na to mogočno karavanško goro sva se odpravila s kolesom po dolini Belce do sedla, nato pa peš na vrh.  Kolo nama je najbolj prav prišlo pri vrnitvi, saj je drugače hoja navzdol kar dolga.

Kamniško sedlo pa smo si izbrali z Jasno , Barbaro in Tadejem za vmesni cilj, končni cilj pa je bila Brana. Pa je vreme reklo drugače, Brana je bila vseskozi v megli, Planjava se je sicer očistila, vendar orkanski veter na sedlu ni bil navdušujoč, zato je bil obisk sedla in lep spust po melišču pod Planjavo za ta dan vse. No, namigali smo se “ornk”, tempo do Kamniškega sedla je bil kar oster.

Ja, zunaj diši po jeseni – bo treba spet malo lepe macesnove barve poiskat.

Včeraj sem se zelo zgodaj peljal v službo. Dan se je začel kislo, drobne kaplje na vetrobranskem steklu so brisalci sicer zmogli, cesta pa je bila mokra in spolzka, temu primerna pa tudi vožnja čez Katarino – počasna in previdna. V službi je dela vedno dovolj, vendar se glava po navadi ravna po vremenu – če je to kislo, tudi  počutje ni na vrhuncu. Ob treh sem ob nespremenjenem počutju odbrzel proti Brezovici, kjer sva bila zmenjena z Mitjem. Ker je kar dobro deževalo, sva upala da na primorskem v zraku vsaj ni preveč vlage. Ko greš plezat v Mišjo peč, lahko dežuje, zaradi naravnega amfiteatra, ki visi precej ven, pa je plezanje vseeno mogoče. Fajn pa je, če zrak ni vlažen, ker ob takih pogojih oprimki manj drsijo.

Naša standardna parola – Pogumno v boj – se je ta dan zelo obrestovala. Bližje Nanosu sva bila, lepše je bilo vreme. Juhuuuuu, obožujem sončno primorsko. Ko sva se pripeljala v Mišjo peč (plezališče pred Ospom), pa sva bila deležna še enega veselja. Na parkingu sta počivala samo dva avta – tomideli. Jah, popularizacija plezanja, vremenske razmere drugod in superiornost Mišje peči se za vikende izven poletja zelo pozna – pod steno se lahko nabere mnoooogo ljudi zelo različnih narodnosti. Sicer je tak obisk Miške kar zanimiv, ampak ga ni čez mirno,nemoteno plezanje, katerega sva z Mitjem deležna ob najinih poslužbenih popoldanskih podvigih.

Ob mraku, po par preplezanih previsnih smereh v raznih kapnikih, luknjah in podobnem, sem se počutil zelo drugače, kot ob jutranji mokri vožnji v službo, zelo polno, zelo mirno, zelo razmigano, kljub utrujenosti zelo močnega. Zaradi tega občutka tole plezanje tako vleče, zato je potrebno sleherni trenutek izkoristiti in si privoščiti, kar te vleče, kar ti diši. Ni ovir, če je volja prava – tako bomo živeli še naprej.

Sprehodek po Mišji Peči

Fotke so iz malega Olympusa – kratkega testa, kvaliteta je temu primerna.