FotoSiba

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Polotok Yucatan je za nas znan predvsem po karibskem morju in kulturi Majev. Najbolj prestižno in razvpito letovišče na polotoku je Cancun, ki sva se mu midva izognila. Za glavni cilj sva si raje izbrala mestece Tulum 120 km južno od Cancuna, tam je turistična ponudba bolj prijazna popotnikom.

V Tulum sva se z avtobusom pripeljala zgodaj zjutraj, v hostlu v mestu (ni ob obali) sva dobila ime ugodnih nastanitev na obali, to ime sva zaupala prvemu taksistu in že sva se znašla ob karibskem morju. Ker nisva preveč izbirčna, sva bila zadovoljna s prvo kabano, ki so nama jo ponudili. Zidana, zelenkasta hišica, krita s slamo, naokoli palme in bela mivka, 50 m proč toplo morje, v redu je – vzameva za tri noči.

Takoj popoldan sva se z domačinom na obali zmenila, da naju s čolnom pelje na tri različne kraje koralnega grebena. Cel popoldan je minil v znamenju snorkljanja, ki je v karibskem morju zelo lep in zanimiv šport.

Naslednji dan sva šla z javnim prevozom – Collectivo – 30 km severno od Tuluma in peš iz glavne ceste proti Achtun Chen, parku v katerem ti pokažejo džunglo in sistem podzemnih jam. Ker je park oddaljen 4,5 km od glavne ceste, sva bila zelo vesela dveh Argentincev, ki sta nama ustavila z avtom in nama skrajšala pešačenje. Sam park prikazuje, kako izgleda celoten Yucatan, le ta je namreč iz apnenca in ima mnogo jam – v nekaterih je dovoljeno tudi snorkljanje. Vodič nam je skozi sprehod čez tri jame opisoval nastanek jam, nastanek kapnikov, zakaj nastanejo razpoke v kapnikih, kako drobne rastline razpredajo tanke koreninice med apnencem – ko pridejo do vode, pa zrastejo v velika drevesa,… Ekskurzija je bila zelo lepa, poučna in vredna obiska.

Iz parka sva se napotila na obalo, tam pa sva našla nekaj, kar želim videti in občutiti čim manjkrat. Znašla sva se na obali sredi ogromnega hotel resorta, kjer je na plaži mrgolelo Američanov. Ta resort je bil postavljen na obalo, kjer se tudi v vodo ni dalo lepo priti. Takoj ko si bil v vodi, so te z vseh strani bombardirale skalce. Hvala lepa za tak dopust…

Zvečer naju je v Tulumu zaneslo v Argentinsko restavracijo. Ker sva nekaj slišala o hudih argentinskih steakih, sva si privoščila tipično ploščo za dve osebi. Med večerjo sem kar vriskal, toliko dobrega mesa na kupu že dolgo nisem videl.

Zadnji dan v Tulumu sva si ogledala sam arheološki Tulum, mesto Majev, ki je postavljeno na polotok, v morje pa pada čez pečine. Najbolj zanimiv del tega izleta so bile iguane, ki jih je tu okoli mnogo, niso plašne in niso nevarne.

Zaključek Tuluma je bilo večerno popivanje v baru na obali z najbolj pogostima coctailoma v teh krajih – Margherita in Cuba libre.

Naslednje jutro sva spet izkoristila Collectivo prevoz in se prestavila za 60 km severno, na zelo znano Playo Del Carmen. Nekaj nakupovanja po prijetnem turističnem mestecu in izlet na snorkljanje na otok Cozumel – meko za navdušence podvodnega sveta, pa je bila najina Mehika pri kraju. Ostal nama je le še prevoz s taksijem na letališče v Cancun in milijon dolgočasnih ur na letališčih in v letalih. Ampak sva bila bogatejša za mnogo lepih vtisov – Mehika je zelo lep in prijazen kraj za popotnike.

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Najina kabana, domek za 4 dni

Čoln je pripravljen za izlet do koralnega grebena

Nad tole korenino se zgoraj v džungli nahaja ogromno drevo

Lep sprehod čez sistem kraških jam

Tako razpoko povzroči erozija tal

Podzemno jezero

V lepih barvah

Opica

Hotel resort, od tu izgleda nekako v redu, v vodi je pa porazno

Majevski Tulum

Iguana

Na easy lokal na obali

…

Ob sončnem zahodu

Igračkanje pred najino kabano

Prodajalna tequil v Playi del Carmen

Križarke so se odpeljale na odprto morje

Konec, na svidenje Mehika

Po potovanju sem zapadel v nekakšno jesensko depresijo. Nekako ni bilo volje, da bi se kam resno ven spravil. V tem tednu je prišla še nekakšna viroza, ki me je za 2 dni polegla – to pa mi je odprlo oči. Petkov klic Iztoka in namig, da imata z Matejo v soboto frej in bi šla na kak hribček, kjer se da še malo posmučati, me je postavil na noge. Problem je samo v snežnih razmerah v naših gorah.

No, po nekaj premisleka sem se odločil, da je edina pametna gora v bližini, kjer bi se mogoče celo dalo smučati, Veliki vrh v Košuti. In prav sem imel. Če ti ni preveč škoda smučk, se je dalo odsmučati od vrha do Matizovca, supeeeeer. Še sneg je bil presenetljivo dober, sploh zgornja flanka. Sedaj pa molim za novo pošiljko snega, da nadaljujemo z zimo!

Fotke so pa danes bolj panoramske, nekaj sem se igral s sestavljanjem, koliko uspešno, pa presodite sami.

Mateja in Iztok

Košutica oz. Ljubeljska Baba

Proti julijcem

Proti vzhodu

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Po razvajanju na morju naju je z Jasno zopet čakal nočni avtobus,cilj pa je bilo prijetno gorsko mestece San Christobal de las casas. Zopet sva si že na avtobusni postaji rezervirala naslednji avtobus in hostel, tako sva dobila tudi zastonjski (vštet v ceno) prevoz do hostla. Ob sprehodu okoli Zokala (starega mestnega jedra) sva hitro ugotovila, da je mesto res prijazno in polno restavracij in lokalov, ki nama bodo naredili bivanje tu prijetno. Presenečena sva bila nad vročino, saj je po najinih podatkih tukaj ponavadi kar mrzlo. Sonce naredi svoje, zvečer so bile pa temperature popolnoma druge.

Po pregledu mesta sva se oglasila v na pogled najbolj obetavni lokalni turistični agenciji in se pozanimala za početje tu okoli. Ker sva imela v glavi, da bi se rada tu ukvarjala s športom, sva povprašala v tej smeri. Takoj se je izoblikoval plan, popoldan greva s konji v neko mestece v gorah, naslednji dan pa greva na čisto pravo gorsko kolesarsko turo.

No, plan je bil, gremo na uresničitev. Vožnja od hostla do izhodišča konjske ture z velikim avtom, ki ga je vozil popoln kavbojec v srednjih letih, ni bila problematična, čeprav je tip zamujal. Ko stopiva iz avta, zagledava že osedlane tri konje in vodiča. Torej greva na turo sama. Vodič naju resno pogleda izpod čela in po špansko reče, da najbrž nimava izkušenj z ježo. Pa še kako drži, noben od naju ni še sedel na konju (no, skozi pa sva že dala slone in kamele), pa še dodatne argumente je imel za nezaupanje v naju. Dan je bil topel, midva pa nisva preveč razmišljala, kako moraš biti pripravljen na konju, zato sva bila tam v tričetrt hlačah in teva sandalih. Ja, zelo primerno za turo na konjskem hrbtu čez gozd, po grmovju, skalah in ne vem še čim, samo takrat pač nisem razmišljal.

Gospodič vodič se je z Jasno zmenil (jaz pač ne znam nič špansko), da bo njen konj privezan na njegovega, jaz bom pa svojega sam obvladal. Na hitro je še pokazal kretnje za levo, desno, stop in odjezdil z Jasno. AAAAlo gospod, jaz sem prvič na konju, kako pa bo tole šlo? No, začetek je bil hud in nezanesljiv, potem sva se pa s konjičem spoprijateljila in sva najinega vodiča kar lepo dohajala. Vam pa povem, da 2x po uro petnajst ježe ni mačji kašelj, rit je bila kar lepo ožuljena, največ adrenalina se je pa sproščalo, ko sem uspel konjiča par krat pognati v tek, zraven sem kar lepo molil, da ne bom dol padel. Mesto, ki je bil naš cilj, ni bilo nič posebnega, lepa cerkev s trgom, ki je bil velika tržnica. Domačini so prodajali sadje in ročno narejene izdelke, je bil pa to edini kraj v Mehiki, kjer se nisem počutil zaželenega – ljudje so bili zadirčni in čisto nič prijazni.

Naslednje jutro naju je z avtom pobral vodič pred agencijo, hitro sva ugotovila, da bova tudi na kolesarski turi edina turista. Ko sva dobila kolesa, čelade in rokavice, smo se podali na turo. Nekaj časa po mestu, nato smo zavili na nek makadam in na potko ob potoku. Ostali del vzpona je potekal po asfaltu. No, akcija se je začela na vrhu, zavili smo v gozd in kar nekaj časa krožili gori-doli naokoli po lepih singlah. Vseskozi smo se vozili po divjem gozdu in je res škoda, da se razgled nikoli ne „odpre“, vendar so hribi tam okoli pač gosto poraščeni. Višek ture je bil lep, dolg in tekoč spust po dolgi singli v dolino, vse skupaj pa bi ocenil, da je bila kar lepa tura, le kak razgled je manjkal.

Omeniti moram še, da je San Cristobal res prijetno mesto za večerno življenje, v veliko lokalih igra glasba v živo, skoraj povsod dobiš ob naročilu ene pijače dve, dobre hrane pa tudi ne manjka.

Naslednje jutro sva se z avtobusom prepeljala v Palenque, kjer sva prvotno nameravala ostati dva dni (za ogled antičnega mesta in izlet v Agua Azul – park z mnogo slapovi v džungli). Že po poti sva se odločila, da bova šla pogledat samo antično mesto Majev, zvečer pa z nočnim avtobusom v Tulum, vleklo naju je na morje. Nad Palenquami sva bila navdušena, ob ogledu majevskega mesta sredi džungle in prebiranju zapisov, kako so Maji živeli, domišljija dobi krila. V Palenquah vidiš precej ohranjenih templjev mesta, ki je bilo aktivno v prvem tisočletju našega štetja, majevska kultura pa je bila na zelo visokem nivoju.

Po kulturnem izobraževanju sva si seveda zopet privoščila obilno kosilo-večerjo in zasedla stole na avtobusu za naslednjih 12 ur.

Se nadaljuje…

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Pravljični jutranji pogled iz avtobusa

Glavni trg s cerkvijo v San Cristobalu

Kakšnega se kdaj usmiliva…

Tipičen prizor po vseh mestih

Mati ju peljejo v cerkev

Klasičen možak srednjih let

Večerna scena

Hi, konjiček…

Je kar ubogljiv…

Hi, kolo

Divji borovci

Palenque

V džungli

V enem od templjev

Palenque

Palenque

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Ko sva se z Jasno na vse zgodaj spravila iz avtobusa v mestu Pochutla, je bilo stanje vse prej kot rožnato. Mesto izgleda zelo slabo, kakšno mesto – ena razsuta velika vas je tale Pochutla. Na srečo se ocean skriva približno 25 km proti zahodu, tam je sigurno drugače.

Najprej sva si na mali, zanikrni avtobusni postaji kupila karte za naslednji premik. Prodajalka ni prav prijazno gledala, ko sem si sezul čevlje in od nekje začel vleči ven denar, da sva lahko plačala (če ti ni jasno, beri prejšnji del – Oaxaca). Nato sva zunaj odklonila par taksistov in se pozanimala, kje lahko ujameva kamioneto do obale. Kamionete so poceni javna oblika prevoza, nekakšni pol-tovornjaki, ki imajo na tovornem delu klopce. Ne vozijo po voznem redu, ko ga vidiš, mu pomahaš in te za male pare pelje do želene destinacije (le ta mora seveda biti na liniji njegovega prevoza). Drugače se Mehičani tako prevažajo z velikimi kombiji, na splošno pa se temu načinu prevoza pravi Colectivo.

Midva sva si zaželela vožnjo do Mazunteja, voznik nama je nekje ob morju zagotovil, da morava izstopiti – Mazunte. V redu, midva sva šla z vso robo lepo do morja, se prepričala da je le to zares toplo, se pošteno najedla in nakofetkala v prvem lokalu, se po obali sprehodila do naslednjega lokala in vprašala, če imajo za oddati kakšno kabano (vrsta nastanitve – nekakšen bungalov). Odločila sva se za prvo ponujeno, saj je izgledala super in tudi cena je bila v redu. Sredi dopoldneva pa sva že uživala radosti življenja ob tropskem morju – kopanje, snorkljanje, pirčkanje, ležanje v viseči mreži, …

Naslednji dan sva šla na vse zgodaj na izlet z ladjico, obljubljeno nama je bilo videti mnogo ptičev, želv in delfinov v njihovem naravnem okolju. Nič od tega ni izostalo, morje je tam zares bogato, izstopajo pa želve. V Mazunteju je tudi Nacionalni mehiški inštitut za proučevanje želv, na ogled imajo akvarij. Naslednji dan sem poslikal tudi nekaj pelikanov in ostalih ptičev, ki jih ob večernem hranjenju z ribami vidiš precej.

Najin tretji dan bivanja tam sva ugotovila, da sploh nisva nastanjena v Mazunteju, ampak v sosednjem zalivu – San Augustinillo. Še huje, dvakrat sva že šla na sprehod in restavracije v ta zaliv, pa se nama ni posvetilo. Kakorkoli že, štirje dnevi ob Pacifiku so nama bili izjemno všeč, tam je bilo vse lepo »na easy«, morje je lepo, hiše in lokali so v glavnem narejeni iz bambusa, vse je naravno. Razlika z morjem na drugi strani Mehike se mi je zdela predvsem v načinu življenja, na Yucatanu je vse usmerjeno v masovni turizem, okoli Mazunteja na Pacifiku pa je turizem dopolnilna dejavnost in teh krajev ni pokvaril ali iznakazil.

Se nadaljuje…

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Prvi stik s plažo

Sprehod

Žogobrcarsko igrišče

Naplavljena školjka

Jutranje čakanje na izlet

Teh je okoli Mazunteja res mnogo

Delfini, bolj zunaj jih nisem uspel ujeti v objektiv

Plavanje z želvo

Želvja ljubezen, baje traja 2 uri in se ne pustijo zmotiti

Na Slo-foto.net sem ji dal ime “Nesretnik”, letalo pa ostaja od nesreče 2 leti nazaj, v igri so bile droge, noben ni umrl…

Tudi to je način, da čoln spraviš na kopno, gas do konca

Smisel življenja je…

Pernati prijatelj 1

2 in 3

Boogie, rodeo na valovih

Večerna uživancija

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Po nedeljskem jutranjem odhodu iz Mexico Cityja sva se po šestih urah avtobusne vožnje izkrcala na bus terminalu na obrobju starega mestnega jedra Oaxace. To mesto sva izbrala, da pot na morje ne bo predolga in ker so opisi obljubljali prijetno in živahno mestno jedro s pestrim dogajanjem, dobro hrano in zelo razumnimi cenami. Po neuspešnem poizkusu iskanja lokalnega avtobusa (trole) sva za sprejemljivo ceno (mislim, da okoli 3 evre za par km) vpregla taksista in mu povedala naslov hostla iz najinega vodnička. Lakota naju je takoj spravila iz temačne sobice v pisano mestno jedro Oaxace. Po dobrem in obilnem kosilu (sicer šele v drugem lokalu, v prvem kljub množici ljudi 15min. ni bilo nikogar od osebja na spregled) sva začela križariti po mestu. Le to je res prijetno, Jasna je našla tudi italijanski sladoled, višek dneva pa je bila Grande Corona – malenkost manj kot liter velika, zelo hladna steklenica okusnega piva. To Corono sva našla v trgovinici ob glavnem trgu, dan se je pa nadaljeval na relaciji posedanja na trgu in vsake toliko časa odhodu v trgovinico po novo Corono in prigrizek. Obisk policaja po parih steklenicah pa nama je vseeno dal vedeti, da se na javnih prostorih v Mehiki ne popiva! Kakorkoli, preživela sva zelo zabaven popoldan in večer sredi polnega trga, kjer se je marsikaj dogajalo, dan sva pa zaključila v prijetni restavraciji, kjer sem si najbolj zapomnil, da je hiša za finale častila tequilo.

Naslednji dan sva imela namen obiskati hribe blizu mesta, kjer je baje zelo lepa gorska vasica Benito Juarez (v bližini je bil rojen najbolj čislan mehiški predsednik v vsej njeni zgodovini) in s sprehodom dostopen gorski gozd, ki ga je vredno videti. S taksijem sva uspela priti le do vasice, ki je izhodišče za vse te višje ležeče lepote, tam pa sva obtičala. Prevoza do vasice nisva našla in prav kmalu sva se z javnim avtobusom in parimi novimi »haki zek« žogicami vrnila v Oahaxo.

Mesto je res prijetno in ponuja mnogo možnosti posedanja ob hrani, pijači ali pa dobrem kapučinu. Nad le temi sem bil zelo presenečen, po celi Mehiki dobiš na vsakem koraku kavarne Italian Coffee ali podobne, na vseh postajah prodajajo kavo za s sabo (v velikih plastičnih lončkih), tako da sva vse skupaj kar precej uric v Mehiki uživala ob »kofiju«.

Ker sva se mest že naveličala, sva zelo težko čakala večerni odhod avtobusa do 250 km oddaljene mehiške pacifiške obale. 250 km se ne sliši veliko, vendar v tej razdalji avtobus prevozi precej vijugasto in hribovsko cesto, zato sama vožnja traja 8 ur. Pa še ena zanimivost, baje so na tej relaciji pogosti roparski napadi na avtobuse, zato so nas varnostniki na odhodu kar lepo pregledali, ko smo bili vsi na svojih mestih, pa smo bili še posneti z video kamero. Zaradi njihovih posebnih ukrepov je moj denar prenočil v čevljih pod podplati, ropa pa to noč na srečo ni bilo.

Se nadaljuje…

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Jutranja svetloba na prazni ulici

Operna hiša

Pisanih trgovin in butikov ne manjka…

Dobre kave…

Mnooogooo cerkva

Kitajska prehrana tudi v Mehiki

…

Grande Corona!

Vzdušje na trgu

Kuča časti – tequila!

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Res je neverjetno, da sem večino poleta iz Madrida kar prespal, to se mi še ni zgodilo. Moje prvo pravo zavedanje sega v čas zajtrka na letalu in stegovanja vratu, ali se pod nami že kaj vidi mehiška zemlja, videli pa so se samo sicer lepo svetli oblaki. Ko sem se od dveh kav čisto prebudil, se je svetla zavesa pod nami le začela trgati in kmalu sem zaznal obrise drugega največjega mesta na svetu. Tudi z letala je veliko, sicer pa težko skriješ 25 mio. prebivalcev.

Prvi pozitivni vtis po premetavanju na letališki pisti je bilo čisto in niti ne kaj dosti motno ozračje, drugi pa pogovor z na pol angleško govorečim mladeničem, ki naju je od letališča peljal v hostel v središču starega mesta. Le temu mehičani pravijo Zokalo (ponavadi glavni trg in par ulic okoli njega).

Prvi sprehod po mestu nama je razkril, da je predsedniška palača in njena okolica (celoten stari del mesta) izjemno poln policajev in do zob oboroženih vojakov – tudi z ščiti se jih je opazilo. Drugače mi samo mestno središče ni delovalo nič posebnega, škoda pa je glavnega trga, na katerega pogled kvari ogromna jeklena konstrukcija, katere namena v prihodnje ne vedo niti domačini.

V eni od ulic sem zagledal meso kebab variante in seveda sem takoj podlegel, greva testirati, kako se tukaj prehranjuje. Fast food restavracija sicer nič kaj bleščečega videza me je navdušila, pet malih tacos tortilj, lepo obloženih z malimi koščki mesa, zelenjave, zraven pa tri različne chili omake – mmmmm, hrana za mojo dušo. Cena – 15 pesosov oz. 1€, odlično.

V hostlu sva si takoj uredila izlet za naslednji dan, glavni cilj izleta je bil Teotihuacan, največje ameriško mesto pred prihodom Krištofa Kolumba. Najprej smo si šli ogledat ostanke drugega starega dela Mexico Cityja. Izvedela sva, da je bilo mesto z dvema središčema včasih na otoku ogromnega jezera , kasneje so to jezero izsušili in celotno področje poselili. Potem smo se zapeljali do največjega ameriškega romarskega središča. V Mehiki je vera zelo močno razvita, katoličanov je več kot 90%, najbolj množično pa romajo na hrib Tepeyac v SV delu Mexico Cityja, kjer stojita stara in nova bazilika Marije iz Guadalupe. Baje se čez leto nabere čez 5 mio. obiskovalcev, zelo v čislih pa imajo tudi »Papo« ali Janeza Pavla II, tu je bil petkrat – nazadnje leta 2003.

Drugi del izleta nas je zaneslo na nekakšno plantažo, kjer se ukvarjajo z izkoriščanjem kaktusov in predelovanjem kamenin v kipce. Izvedeli in videli smo, kako praktično so uporabni kaktusi, brez težav iz njih dobiš papir, barvila, niti z iglo za šivanje, glavna stvar pa je seveda Blue Agava in glavna sestavina za Tequilo. Deležni smo bili tudi degustacije poleg Tequile še dveh pijač. Po tem zanimivem delu smo vstopili v arheološko mesto Teotihuacan, rojstno mesto bogov – kot so ga poimenovali Azteki, kasnejši prebivalci teh krajev. Mesto z ulico mrtvih ter piramidama sonca (tretja največja na svetu) in lune je najbolj cvetelo v prvi polovici prvega tisočletja, na višku slave pa je imelo najbrž več kot 250.000 prebivalcev. V 7. oz 8. stoletju je mesto nepojasnjeno padlo. Katero ljudstvo ga je ustvarilo, je uganka, vse pa kaže na mešanico takrat obstoječih ljudstev v tem delu Amerike. Teotihuacan je imel tudi velik vpliv na kulturo Majev južneje (celoten Yucatan, Guatamala, …)

Hoja po piramidah in razmišljanje o ljudstvih pred nami in dimenzijah narejenega je name kar veličastno vplivalo, počutil sem se močno posebno, ta kraj je vsekakor kategorije »morate videti« v Mehiki.

En dan v Mexiko Cityju sva namenila vožnji z njihovimi javnimi prevozi in obisku Floating marketa na robu mesta. Kot se za veliko mesto spodobi, imajo zelo funkcionalen in lepo urejen metro. Z njim lahko prideš v katerikoli del mesta, presedanje in orientacija nista težavna, vstop v podzemni svet železnic pa te stane pičla 2 pesosa (13 centov). Prva proga tega velikega in skozi polnega metroja (leta 2004 je povprečno na dan prepeljal 3,9 mio. ljudi) je bila zgrajena za olimpijske igre leta 1968. Midva sva z dvakratnim prestopanjem ujela vlak (ni več v sistemu metroja, prav tako samo 2 pesosa), ki naju je zapeljal do Xocimilca. Tam se za vikende odvija Floating market, ki me je močno presenetil. V bistvu sem pričakoval turiste iz ZDA in Evrope, kot turiste pa sem videl in srečeval mnogo mehičanov, ki se tako s svojimi družinami pridejo sprostiti. Vožnja ob pivu po kanalih reke med pisanimi hišami in mnogo cvetličarnami je bila zelo sproščujoča. Po srečanju čolna z Mariachiji sva si privoščila glasbeno željo, po srečanju s čolnom-kuhinjo pa se je na najini mizi znašlo veliiiko in slastno kosilo. Ni bilo poceni, spomini pa so zelo lepi.

Po popoldanskem dolgotrajnem iskanju menjalnice in večernem bluzenju v iskanju menjalnice, sva se naslednje jutro odpravila z avtobusom naprej v Oaxaco, ki je bila vmesna postaja do prvega morja v Mehiki.

Se nadaljuje….

Mexico City , Oaxaca , Pacifik , San Christobal in Palenque , Yucatan , Splošno

Glavni trg z ogromno zastavo

Predsedniška palača

Ulice so polne avtomobilov, v ozadju stavba Latinoamericana

Mirni in zanimivi protestniki iz nekih malih mehiških vasi so prišli iskat pravico pred predsednika

Pogled iz okna hostla

Avtobusna postaja

Baziliki Lady og Guadalupe (stara in nova)

Baziliki sta na robu mesta

Ročne spretnosti

Piramida sonca v Teotihuacanu

Ulica smrti in piramida lune

Iz piramide lune proti piramidi sonca

Mariachiji igrajo nama v cast (seveda za denar…)

Pojedina na ladjici