Aug 21 2007
Plezanje – način življenja
Koncentracija na naslednji gib (smer Dom za obešanje, 7a, Dolge njive)
Plezanje je moj prvi šport že 10 let. Pri dvajsetih letih mi je obisk plezališča Preddvor postavil smernice, nekako začrtal pot, določil aktivnost za večino mojega prihodnjega prostega časa. Prej čisto povprečno aktiven najstnik je takrat z obiski plezališč pod mentorstvom Luke uvidel, kaj se lahko počne v življenju, kako se aktivno in kvalitetno preživlja prosti čas. Od takrat ni dileme, če imam čas in so kandidati, grem plezat, če nimam časa, si ga nekako čimprej vzamem, prigrebem in grem plezat. Plezanje je in mora biti v mojem življenju.
Kako čez previs? (smer Dom za obešanje, 7a, Dolge njive)
Za plezanje sta potrebna vsaj dva, dogaja se v naravi, med vzponi v smereh ti pripadajo počitki. Pri plezanju se srečam s prijatelji, kolegi, ki jih že nekaj časa nisem videl ali pa spoznam nove ljudi.
Po opravljenih aktivnostih se odpravimo na razrezano pico, pivo ali pa kakav s smetano – za boljšo regeneracijo. Zaradi vsega tega je plezanje tudi druženje, čas za debate, čas za šale, ali pa za razmišljanja.
Počitek (smer Oh, Nataša, 7c/c+, Dolge njive)
Kako imaš toliko časa za plezanje? Kako ti znese dvakrat med tednom plezat?
Kjer je volja, je tudi moč, bi lahko rekel. Seveda je predpogoj, da nimaš doma malčkov, ki zahtevajo ves tvoj čas, da imaš kulturno službo, razumevajočega partnerja in pa seveda voljo. Ob treh iz Ljubljane, ob četrti, pol peti uri si lahko že marsikje, v enem izmed plezališč med Bledom in Bohinjem, v Vipavski beli, v Iškem Vintgarju, v plezališču pri Preddvoru, možnosti je mnogo. Štiri ure plezanja pa že dajo, kar potrebuješ, napolnijo te z energijo za naslednje dni, zapolnijo te z užitki in vtisi.
Vpenjanje (smer Oh, Nataša, 7c/c+, Dolge njive)
Že tretjič zaporedoma sem tukaj, med dišečimi borovci, pri 30 stopinjah. V prvi, lahki smeri sem ves trd, zakrknjen, čutim stol iz službe. Seveda sem si izbral lahko smer, zato jo vseeno zmorem brez večjih težav. Druga smer je že težja, telo počasi začne ubogati, prsti so postali gibčni, celo noge znam uporabljati, čutim kaj držim, prvič me “navije”, …zmorem do naslednjih šalc. Dober je občutek, ko se na pavzi v smeri moči začnejo vračati.
Tretja smer je že bolj resna, tažavnosti, ki bi jo težko zmogel, če smeri ne bi poznal že od prej. Ker pa vem za oprimke in gibe, ker sem že dokaj ogret, je plezanje lahkotno in zanesljivo. Tak je tudi občutek na vrhu.
Že preko ključa smeri! (smer Oh, Nataša, 7c/c+, Dolge njive)
Po ogrevanju pride tisto glavno, smer na meji tvoje trenutne zmožnosti. Ker sem se s smerjo že spoznal, gibe sem naštudiral, jih moram samo pravilno izvesti, biti dovolj krepak na detajlu in se hitro izvleči iz previsa po detajlu. Spodnji del zlezem lepo, brez težav. Ker poznam smer in je linija lepa, zelo uživam. Na pavzi pred previsom se skušam čim bolj spočiti in nadihati. Detajl v trebušastem delu smeri bo zahteval od mene vse moči in preciznost. Lotim se ga. Dinamičen gib naredim lepo, zanesljivo. Napnem se in z desno primem stranski oprimek, na katerega se moram močno navleči, da bom potegnil detajl. Leva noga stopi na dokaj dober stop, levi bok gre čisto k steni, desna noga gre za oporo na slabši stop, spustim poličko in napet hopsnem na poličko nad glavo. Držim jo, juhuhu, potegnem se nanjo, prestavim noge in z desno roko primem dokaj dober podprijem. Primem ga pa slabo, nekako prenizko sem, sranje…… Poskusim priti na naslednji oprimek, velik podprijem iz katerega ne morem več pasti. Ko ga primem, se mi spelje po rokah, ….iiii…., znajdem se 4 metre nižje.
Preciznost (smer Big Blue, 7b, Dolge njive)
Občutim jezo, popustil sem prav pri zadnjem pomembnem gibu. Občutim tudi veliko zadovoljstvo, saj je vse skupaj znak, da sem zmožen preplezati smer. Občutki so res smešni, jeza in zadovoljstvo se mešata med seboj. Kdo bi mogoče rekel, spet si zastonj zabil popoldan, še smeri nisi zlezel. Pa ni tako, navsezadnje je pomembno plezanje samo, lovorike, ki jih vmes pobereš, so samo lovorike, skupek vsega pa daje zadovoljnega in polnega človeka.
Priprava na nadaljevanje (smer Porno pričice, 7b, Burjakove peči)
Pri nas je kar precej tako imenovanih plezalskih zasvojencev, zame najbolj občudovanja vredna trenutno je Martina Čufar. Zaključila je tekmovalno kariero, še zdaleč pa ne plezalske, saj je plezanje način njenega življenja.
Občudovanja vredni sta Maja Vidmar (zadnji dve tekmi svetovnega pokala zmagala) in Natalija Gros (trenutno “raztura na bolderskih tekmah in težavnosti)
Pri fantih pa je najbolj uspešen in pri stvari Klemen Bečan, o njegovem plezanju kroži precej zanimivih zgodbic.
Kje je stopek? (smer Go west, 7c+/8a, Burjakove peči)
Jaz sicer ne plezam tako težkih smeri in ne treniram toliko kot zgoraj omenjeni, vendar sem z dušo in srcem plezalec, uživam v tem in si ne predstavljam življenja brez skal, vrvi, plezalnih izletov, treniranja na umetni stenci in podobnega. Zato še enkrat misel iz naslova, če se te dovolj dotakne, je plezanje način življenja.
Tale dolg post je posledica slabe vesti, ker sem in tja blogam, pa je blog še najmanj posvečen plezanju. Zato sem si pred kratkim rekel, moram kaj napisati o plezanju, moram tudi fotkati plezanje. Pred vami pa je posledica, tekst ki je padel na ekran v pol ure in fotke, ki so nastale na zadnjh dveh plezalnih izletih.
Lep pozdrav in čim več počnite, kar vam paše, ne kar hočejo drugi!
