FotoSiba

Končno smo dočakali zimo in začetek turnega smučanja. To pot je v hribih konkretno zamedlo, snega pa je hitro okoli metra. Tako so se za to zimo zgodili prvi “pravi” zimski turni smuki, cilji so bili pa zaradi velike količine novega snega in posledične nevarnosti plazov klasični “lažji” smuki.

V soboto smo jo odrinili v Karavanke, na oblegano Dovško babo. Ko nas je na pol poti presenetila megla, nato pa še snežna ploha, smo kar malo prekleli vremenarje. Po kasnejšem ogledu razmer drugod smo pač uvideli, da smo imeli smolo in smo se podali na edini košček meglene Slovenije. Kljub temu in kljub množici smučarjev na Babi sva z Markotom našla izjemno dobro “špuro” iz vrha proti poti, tako sva v meter pršiča vrezala frišne zavoje. Srednji del smuka poteka po cesti, na spodnjih travnikih se je pa sneg že kar malo ojužil.

V nedeljo pa smo se trije pešci in smučar podali na Ratitovec. Toliko avtomobilov kot danes malo čez devet na Prtovču pa še nisem videl. Močno se pozna pozna zima (skoraj vsi si je želimo) in omejen izbor gorniških ciljev zaradi snežnih razmer. Vseeno, hoja po suhem snegu je užitek, ljudje se pa tudi porazgubijo.
V načrtu sem imel smučati čisto v dolino (do Dašnice pri železnikih). To je baje v dobrih snežnih razmerah možno, spusta pa se nabere za 1200 višinskih metrov.
Vrhnji del (v širokem žlebu) je bil sneg že dokaj strjen in prav prijeten za smuko, potem je sledil del že močno presmučanega pršiča, ko zapustiš pot večine smučarjev (proti Prtovču), pa so me čakali čudoviti travniki, ki so imeli vsi še nedotaknjene dele snežne odeje. Par prehodov po gozdu, dve prečkanji zajle in dva skoka čez potoček ter plug vožnja po zaraščeni, strmi gozdni poti pa so me hitro pripeljali na cesto proti Dašnici.

Izjemna tura v razmerah, kakršne so bile danes, toliko pršiča v bližini pa res malokrat najdem.

Lep pozdrav in lepo zimo vam želim!

P.S: Ravno sem zasledil še enega iz Ratitovca od danes:
http://enjanez.blog.siol.net/2007/01/28/ratitovec-2/

V času, ko bi morala biti sezona turnega smučanja na vrhuncu, sva se z Jasno povzpela na Rodico, v vsaki normalni zimi precej obiskan smučarski vrh. Vsaj toliko snega sva dobila, da sva večino poti hodila po udobni, beli podlagi.
Je pa Rodica v takih razmerah kar hitro dostopen vrh, po 6km gozdne ceste z avtom si na planini Suha v pol ure, od planine do vrha pa v približno 2 urah. Od opreme so nujno potrebne dereze, saj gre vzpon parkrat čez ledene odseke.
Na vrhu te čakajo čudoviti razgledi na Julijce, proti Dolomitom, proti morju (Učka, Snežnik), v res lepem vremenu se baje pokaže tudi morje. Najin pogled je segel daleč, vendar se je sonce malo skrivalo. Bitka med soncem in oblaki je bila v prid sonca dobljena šele pri najinem sestopu.

V upanju na vsaj nekaj zime vas lepo pozdravljam, Simon!

P.S. Če ni snega, se pa počnejo bolj nezimske stvari. V nedeljo sva plezala v Zmincu (Škofja Loka), razmere na soncu pa so čisto pomladanske. S kratko majico v stenah Gorenjske se pa človek tudi dobro počuti.