Sep 28 2006
Prosti pad
foto:Jasna
Za rojstni dan sem dobil darilo – skok s padalom. Ko sem zvedel, me je kar malo zvilo. Ali zaupam padalu in ostalemu, da bo skok potekal lepo, ali sploh upam skočiti. Ah, to je bil samo prvi trenutek. Kratek premislek je razkril, da mora biti celotna avantura izjemen dogodek. In tako se je na koncu tudi izkazalo. Obljubljali so mi polet 3000 m nad Lesce, pribl. pol minute prostega pada ter 3-5 min jadranja pred pristankom.
Priprava opreme, napotki za skok, let in pristanek in že sem se znašel v letalu.
20 minutno nabiranje višine je bil res lepo izkoriščen čas, pogled na Gorenjsko iz zraka v lepem vremenu pa je čudovit. Prepoznaval sem mesta ter vrhove julijcev in karavank in užival. Ko se je višinomer približeval 3000m, ko je inštuktor rekel, naj se vsedem na rob, pa je vznemirjenje zraslo. Ni bilo strahu, ni bilo odmikanja, le eno veliko pričakovanje – kako se je pognati v globino. Ko sem prišel do roba, sem začutil hladen veter, nekje daleč spodaj sem takoj prepoznal letališče Lesce, malo desno Bled z jezerom, še malo desno in višje Triglav, jao kako je lepo. Noge so mi zabingljale, inštruktor se je prijel robu letala in opaaaaaaaaaa. Kratkih, ampak noro sladkih 30 sekund je bilo izjemnih. Z nekih 220km/h letiš proti tlom, slišiš svoje dretje, vsega se lepo zaveš, občutkov je toliko, da v glavi vse miglja, skupen imenovalec pa je -NORO. Občutil sem neko novo dimenzijo počutja, take pristne doze adrenalina do sedaj še nisem ujel. Priporočam.
Ko se je najbolj dogajalo, ko sem lepo zbral misli, pa me je presenetil sunek, oooooopppp. Naenkrat se je svet umiril, dobrih 1000 metrov nad Lescami se je vse ustavilo, čakalo me je še 5 minut mirnega, panoramskega jadranja do tal. Razgledovanje, upravljanje padala in pristanek sta minila mirno in lepo. Na tleh pa sem bil nekaj časa kar pijan od vsega, kar sem posrkal v teh pol ure.
