Aug 24 2006
Arhiv za August, 2006
Aug 23 2006
Razgledanost slovenskih planincev
Kam bi šla v soboto?
Pa, pejva nekam v hribe. Samo ne na celodnevno, ne da se mi cel dan hodt.
OK, pejva na Storžič, skozi Žrelo. Hitr si gor, lepo je in za kosilo bova doma.
Ko sva se peljala čez Tržič, sva ujela velik avtobus. Upam,da ne bo zavil proti Lomu, to bo počasna vožnja. Desni žmigovec, tik tak, tik tak,….zakaj gredo vsi v hribe. Na srečo imava pod avtomobilskim pokrovom dovolj konjičkov in sva ga v klanec takoj prehitela. Ko sva se pripeljala do Doma pod Storžičem, pa presenečenje. Od kje toliko avtomobilov, pa ne gre vse to na Storžič. Saj sva zgodnja, a so se vsi danes zmislili na Storžič iti.
Od koče proti Žrelu sva par ljudi prehitela, ko se teren postavi pokonci in je treba tudi z rokami kaj prijeti, pa je tega veselja skoraj do vrha konec. Natakneva si čeladi, saj pri toliko ljudeh pa res hitro kdo kaj sproži.Prvi koraki malo bolj navkreber, ….pazi kamenje!… Uf, danes se pa res dobro počutim s čelado. Hitro dohitiva planince pred nama, pogled pa ni bil nič kaj navdušujoč. Kar seje videlo poti, se je vila strnjena kolona optimističnih planincev, ki bi radi kmalu stali na vrhu Storžiča. Danes bo pa grda, tole pot prehoditi Obetal sem si precej lepši dan.
Prvi skalni skokec, malce se primeš za jeklenico, stopiš na stopnico in vstaneš. Starejši gospod pred nama (kakih 65 let bi mu prisodil) je čakal, da se njegova partnerka skobaca čez. Pohvali naju, da sva pa res dobro opremljena za današnjo kanonado (od vseh ostalih nisva videla nobenega s čelado). Njegov naslednji stavek pa:” Tudi moj prijatelj jo je imel, pa ga je vseeno ubilo, v Jalovčevem ozebniku je bilo”. Malo posmeha sem slišal v njegovem stavku. “Da gospod, vseeno se jaz bolje počutim ob misli, da sem nekaj naredil za svojo varnost” Sedaj je on na vrsti za skalni skokec. Pohodni palici polne dolžine v desno roko, jeklenico z levo, nogo gor, …..op,op, kam bi se še prijel, dejmo probat kar z desno, saj palice ne motijo toliko. Op, op, res sem neroden, preprijem, še malo kolobocije in zmaga. Gospod je zmogel prvi skalni skok, plezanje druge stopnje z 125cm dolgimi palicami v roki, mačji kašelj. Pot se je tukaj malce razširila, po ženinem prigovarjanju se nama je gospod umaknil, jaz pa sem mu priporočil naj palice le zloži skupaj in jih nekako priveže na svoj miniaturni nahrbtniček brez enega paščka.
Naslednja skupinica. Teren je kar skozi strm, brez pomoči rok ne gre, kamenja pod nogami ne zmanjka. Damo srednjih let sva prehitela, njenega moža pa sva ujela ravno v najbiolj strmem. Jaz do tistega trenutka nisem sprožil niti enega kamna (lahko bi kakšnega, hitro se zgodi), on pa, ..tac, tac, z vsakim korakom se mu je usipalo. Pa, dej nosorog, pazi kod stopaš, nisi sam – sem si mislil. On je prožil, jaz pa sem za njim z rokami lovil in ustavljal kamenje, da ni letelo po Jasni in njegovi dragi.
Takoj sva dohitela naslednje planince. Mlada družina, punca je štela kakih šest let, bratec pa okoli osem. Sta bila kar poskočna. Lepo je, če starši skrbijo, da se otroci kmalu spoznajo s hribi. Ker je bil teren tu dokaj lahek, nama je uspelo družinico in še par drugih planincev prehiteti. Začel se je srednji del vzpona, kjer po dokaj udobni skalni polici prečiš širok žleb, nato pa se pot vije po strmem in dokaj krušljivem terenu strmo navzgor. Na par mestih je v pomoč jeklenica, par palic za noge in roke tudi olajša vzpon, pot pa je kar izpostavljena. Ker sem malo ušel Jasni, sem se na prvem primernem mestu usedel na skalo, užival v razgledu in čakal. Mali kamni so se ljudem prožili ves čas, tale pok nekje nižje pa je naznanjal nekaj velikega. “Pazi skala, …bum,bum,…” Kakšnih drugih besed taoj nibilo slišati, rafal je izzvenel nekje levo od poti. Pod mano pa se pokaže fant, ki sem ga malo prej prehitel. Par metrov iz poti, po vseh štirih navkreber, se je zaplezal. Moški, ki je bil najbližje, ga ogovori:”Pazi, pazi kod stopaš, ljudje so spodaj, pa krušljivo je. Lepo izplezaj, čisto si pot zgrešil”. Ko je splezal do poti pa naprej:”Kje pa imaš starše, a si jim ušel. Lepo se vsedi tukaj in počakaj na očka, ne smeš tu hoditi sam, si razumel?”
Ko sva prišla pod greben, naju je obsijalo sonce, Kako paše toplota sonca po hladnih, senčnih skalah. Na grebenu pa je pihalo, ornk pihalo. Windstopper je še kako prav prišel. Kljub občasnemu soncu (okoli se je preganjala megla) je bilo zelo mrzlo. Tu sva dohitela tri kratkohlačnike v zgodnjih srednjih letih (malora, skor sem tud jaz tam). Kar zmrazilo me je ob pogledu na damico v ultra kratkih hlačah in majici skoraj brez rokavov. Nekaj časa hodim za njimi, v upanju,da se pot razširi ali pa se mi umaknejo, da bom lahko nadaljeval s svojim tempom. Damica je pojamrala:”Kakšen mraz sredi poletja, ne morem verjet!”, in roke pod pazduho pa naprej. Močno upam, da je imel njen partner v malem nahrbtniku kaj toplega za oba. Pot je bila še kar ozka, damica predlaga, da se umaknejo, da grem lahko jaz mimo. Moški se je pa začudil: “Zakaj bi ga pa spuščali”
Na vrhu je bilo res ogromno ljudi, prihajali so iz vseh strani, vzrok pa je bila tradicionalna maša na vrhu ob 11h. Moj povzetek tegale dne pa je približno tak:
-res smo hribovski narod, da se naenkrat na Storžič vzpne toliko ljudi, je res izjemno, čeprav mi v hribih gužva čisto nič ne diši.
-res smo heroji, da gre skozi Žrelo na Storžič (lepa zavarovana plezalna pot, ki veščemu planincu sicer ne predstavlja težav, je pa vseeno močno pokončna in mestoma izpostavljena) toliko “primerno” opremljenih ljudi (zelo mladih, starih, priložnostnih planincev in vseh ostalih).
-nimamo v zavesti, kdaj se potrebuje čelado, kdaj je treba pospraviti palice, kdaj je treba ne izpustiti izpred oči otroke, koliko težko pot naj si izberemo.
Tale spis sem spisal, ker sem dobil občutek, da sem v eni kratki turi videl in slišal zelo veliko stvari, ki naj jih razgledan planinec ne bi počel. Pa nisem srečal niti enega Čeha, Slovaka ali Madžara, ki je prišel z zeleno glavo raziskovat, kako zgledajo pravi hribi.
Lep pozdrav in Srečno v hribih in povsod drugod.
P.S.: Avtobus, ki sva ga prehitela na začetku, je baje zvozil cesto do Doma pod Storžičem in spustil proti Žrelu 50 s čeladami opremljenih planincev z vodnikom. Še je upanje!
Aug 01 2006
Nabiranje kondicije za resen podvig v avgustu
Iz doline Soče proti planini V Plazeh – v ozadju Bavški Grintavec
Fotogalerija
Na zgornjih slikah in v galeriji so pa fotke iz malo ponesrečene ture iz doline Soče v planino v Plazeh ter iz obiska Porezna in Blegoša. Pri prvem je navdušujoč zadnji del vzpona (čez planine in po zahtevnem terenu do vrha) ter lep in ravno prav zahteven spust v Petrovo Brdo, pri drugem pa je označen z vsemi presežki spust iz Prve ravni proti Hotavljam. Dolg in mestoma strm greben, ki ponuja res izjemno vožnjo.
Gremo migat, lp vsem.






