May 29 2006
MTB avantura
Kdo bo koga okoli vozil?
Ker nismo našli nobenih opisanih gorskokolesarskih tur, smo se podali raziskovat sami, po zemljevidu pač. In ker nismo našli ravno specialke, smo upali na uspešno turo po zemljevidu 1:250 000. Iskali pa smo jo dobesedno s prstom po zemljevidu. Črne črte so dirty roadi – ok. Tale krog zgleda približno primerno velik – OK, v hribih je – normalno, izhodišče je ob jezeru – odlično. Tako smo se nekega vetrovnega, dokaj jasnega dopoldneva znašli na severnem koncu jezera Aoosta v gorovju Pindos, približno 1200m in visoko nad morjem. Upali smo na raznoliko turo, kar se tiče razgledov in klancov, saj po takem zemljevidu in v tako poredko naseljeni deželi pač ne iščeš takoj “singelc”.
Začetek ture je bil hladen (mrzel veter) in nadvse dolgočasen. Po obali jezera je vodila kar asfaltirana cesta, ki je ni bilo na zemljevidu (naj bi bila “dirty road” – nekakšna slaba makedamska cesta). Po par km ocenimo, da bi lahko zavili levo, na slab kolovoz, ki je lepo, zložno krenil v hrib. Odlično, mogoče pa še kaj bo iz tele ture. Naslednja urica je minila ob vožnji po prav lepem in prijetno napornem vzponu za kakih 300 višinskih metrov. Razgledi na jezero in okolico pa so bili divji. Dvakrat smo prečkali tudi vodo, enkrat na kolesu, drugič pa že peš (ostali – jaz sem bil že moker, ker sem se malo preveč hrabro pognal čeznjo). Nekaj naslednjih km je bilo zelo lepih gori doli. Na križiščih poti pa smo že malo začeli dvomiti, če bomo res prišli tja, kamor smo namenjeni (na izhodišče). No, dvomiti je začel ženski del ekipe, midva z Iztokom sva bila prepričana, da se vse ujema. Kako se ne bi, ko pa smo imeli tako natančen zemljevid (1:250 000 avtokarto), mi pa smo bili sredi hribov, najbližja naselja pa zelo zelo daleč stran. Grčija je namreč zelo redko poseljena.
V takem razmišljanju sva suvereno zastavila spust, ki nas bo pripeljal v dno doline, nato pa še par km vzpončka do jezera, kjer je bil naš štart. Saj bo. Na dnu doline je sledilo prvo presenečenje, konec ceste, nadaljevanje pa na oni strani reke, kakih 20m naprej. Jebela, odkod ima Grčija toliko vode. Ni da ni, čevlje dol, kolo in voznik zamenjata vlogo in gremo čez. Voda je bila tako mrzla, da sem na oni strani najprej dve minuti poskakoval, da je kri zopet našla pot po vseh žilah. No, glavno je, da cesta nadaljuje svojo pot proti domnevno pravi strani neba. Gremo dalje…do naslednjega prečkanja. Pa, kdo bi se tolikokrat sezuval, če se gre v čevljih bolj udobno po vodi. Ja, naša obutev je postala dvoživka. Po štirih zmernih prečkanjih reke smo se zopet pripeljali do vode. Situacija pa je bila na prvi pogled kar grozna. Čez reko ni bilo poti, le strm breg navzgor. Na levi strani (od tam je reka pritekala) pa je bil vhod v sotesko. Do koder smo videli, ni bilo sledu o cesti, poniknila je v vodo. Ej, punce….saj ni panike, mora biti nekje, kje pa sta še videli, da bi cesta kar zginila (razen naših gozdarskih..sem si potihem mislil)? Jasna se je usedla na tla in razmišljala, zakaj se je znašla nekje na koncu sveta (predvidevam), jaz pa sem šel malce po suhem in po vodi naprej pogledat in ugotovil, da se cesta čez pribl. sto metrov nadaljuje. Pravzaprav tudi vmes ne zmanjka ceste, le reka teče ravno po njej. Ja, pomlad je bila obilna s padavinami, v hribih se topijo ogromne količine snega, mi pa hodimo po rezultatu matere narave. Gremo, še malo in bomo prišli do jezera, smo se bodrili. Razmišljanja o napaki pri orientaciji in o tem, da smo v čisto kaki tretji dolini,bogu za hrbtom in da se že večeri, sem uspešno odganjal, takoj ko so se mi prikradla v glavo. Po še enem prečkanju reke in kar divji vožnji s kolesom pa sem končno zagledal pred seboj cesto, ki se je začela sredi ničesar in nas je v dveh kilometrih pripeljala do avta.
Juhuhuhu, kako je lahko življenje lepo. Kakšna divja in lepa tura nam je uspela, čisto slučajno. Za konec lahko rečem samo: “Pogumne spremlja sreča!”
