Feb 28 2006
Uživancija v pršiču
Metka v akciji
Ko se napoveduje slab vikend (vreme), sem vedno slabe volje. Zakaj mora biti v soboto in nedeljo oblačno, deževno, megleno,… Tako malo imamo dni, ki jih lahko v celoti izkoristimo, pa še takrat se moramo ozirati na vreme. Kakšno pa bo za vikend, a se sploh splača kam iti, ali naj raje prevegetiram do ponedeljka? Prav mi je, zakaj pa me najbolj privlačijo športi, ki se dogajajo zunaj?
No, smo pogumni in se spravimo v skoraj vsakem vremenu ven, seveda na razmeram primerne aktivnosti. Tak je bil tudi ta vikend. Vstajanje v nedeljo zjutraj je že itak nočna mora, vklop radia in glas, ki govori o megli na smučiščih Krvavec, Vogel, Soriška planina, pa so razlogi za zelo kisel obraz.
Pa, pojdimo – pogumni imajo velikokrat srečo, moj prijatelj bi pa rekel “Never try – never know” Stalnica takih juter je razglabljanje o vremenu v stilu: kako bi bilo lepo, če bi se vremenarji zmotili; kaj bi dal, da bi se tale oblačnost pretrgala; mogoče pa vseeno bo; če bo vsaj takšna vidljivost, kot tukaj doli, bo že v redu,…
V nedeljo smo izbrali za naš cilj Viševnik, ni preveč hoje, ni večjih nevarnosti plazov, ta vrh poznamo, torej je primeren za vprašljivo vreme. Ko smo se peljali proti Pokljuki, so se oblaki začeli trgati. Kakšno veselje je bilo med nami, kot bi pred otroka postavil čokolado in njegovo najljubšo igračo. A, srečo imamo, čudovit dan bo. Za povrhu vsega pa je še nov sneg po hribih, vijuganje po njem bo prava uživancija. Kako mi igra srce v takih trenutkih, v mene se naseli nemir, kar eksplodiral bi od energije, ki se je nakopičila v meni.
Vzpon je res potekal v čudovitem zimskem okolju, sonce je razsvetljevalo belo okolico, okoli 30cm novega, nesprijetega snega pa je obljubljalo res čudovito smuko proti dolini. Ko smo se približali vrhu, pa se je nebo naenkrat zaprlo, ogrnila nas je megla, videl si le 3-4 metre pred sabo. To je to za danes od lepega vremena, vremenarji se le niso tako močno zmotili. Vseeno so bili prejšnji trenutki lepi in so mi poplačali jutranje vstajanje in pogum iti. Če se bo le toliko videlo, da bomo normalno odsmučali v dolino, bo v redu.
Začetek smuke je bil meglen, dobesedno meglen. Tipanje na leva pobočja, ki se potem lepo spustijo proti Pokljuki, ni bilo preveč fletno. Na drugi strani pa se je megla razredčila, videli smo do pokljuke, juhuhu. Spet imamo srečo, rezali smo zavoje v res prekrasen sneg, ki je bil res vzrok za veliko veselje po skoraj dvomesečnih trdih pobočjih. Ker smo bili dovolj zgodni, pobočja še niso bila presmučana in si vijugal po res nedotaknjeni belini, nori občutki. No brez salte, treh prevalov in ostalega valjanja udeležencev po snegu seveda ni šlo, to spada k zimskim radostim.
Zaradi takih in drugačnih občutkov vedno znova komaj čakam vikend, da bo zopet možnost nekam iti, nekaj doživeti, se preklopiti v svet, kjer te prevzame okolica, kjer pozabiš vse ostalo, le ena sama uživancija je vse skupaj, harmonija tebe, okolice, adrenalina, vloženih naporov.
To je to, šport je droga in jaz sem odvisnik!
