FotoSiba

Ker je mala Anja zaenkrat zelo priden otrok in ker si Mami in Ati želita tudi pri malem otroku v hribe nadihat zimskega zraka, smo se naša družinica in družinica Danaja, Mateja, Iztok podali za štiri dni na Pokljuko. V apartmaju nam ne bo dolgčas, potem pa še vsak kakšen dan malo pomerka in izkoristimo proste urice za obisk hribov tam okoli.

To je bil plan, ki nam je uspel v celoti. V slabih štirih dnevih sem bil trikrat v hribih, pa še eno rundo teka na smučeh sem si privoščil. Program pa smo sestavljali in prilagajali sproti.

Prvi dan je bil na vrsti tek na smučeh, z Jasno sva se izmenjala v varstvu in na progi, pa sva se prav fletn namigala. Večerno pivo je zelo teknilo, še posebno z mislijo na obetavne naslednje dni, saj je bilo za cel vikend napovedano jasno vreme nad 1400m nad morjem.

Pa poizkusimo, če še znamo v hribe hoditi. V petek zjutraj sva se z Jasno podala na smučeh na planino Lipanco, tam pa sva izbrala za cilj Vrh Brd. Nezahtevna tura, ki te pripelje na razgledišče nad 2000m je ravno pravšnja za lovljenje kondicije pri Jasni, saj je mala Anja stara manj kot tri mesece, se pravi porod ni daleč nazaj. Za trud sva bila nagrajena s soncem, lepimi razgledi, par metri smučanja po pršiču in rodeo smučanjem po razritih strmalih v gozdu nad Lipanco. Zaključek dneva sem seveda dočakal z nasmehom, Jasna podobno, le njena izjava – jutr pa ne grem nikamor, rabm počitek – mi je dala misliti (kam bom sam skliznil za kako urco).

V petek popoldan in soboto dopoldan sva bila midva varuške, ker pa sem hotel dan vsaj malo izkoristiti,  sem se odločil za turo po kosilu. Grem nad Planino Konjščico proti Jezercom, tam pa bom videl koliko je ura in se odločil za cilj ali povratek. Kljub težki smučarski in gorniški opremi mi je korak odlično tekel, pogled pa mi je redno uhajal proti Velikemu Draškemu vrhu. Na Jezercih sem bil zelo hitro, odločitev je bila hipna, grem proti V.D.V, do kamor bo šlo do pol četrte, bo šlo, pol pa na smučke in v dolino. Dobre razmere za hojo so me pripeljale na vrh deset čez tretjo, potem se mi pa ni nikamor mudilo. Malica, čaj, slikanje, priprava na smučanje in hop v dolino. Spotoma srečam še sodelavca, ki je najbrž sestopal z lučko in zelo lepimi  večernimi razgledi z vrha v srcu. Smuka je bila do Jezerc fajn, iz Jezerc do Konjščice pa naporen rodeo med grmovji, saj snega do poštene smuke tam kar precej manjka. Za zvečer ni potrebno izgubljati besed, nasmeh in pivo, pa dobro spanje po tem.

Jah, na Viševnik pa je tudi nujno treba, če smo že na Pokljuki. V nedeljo se je po nebu pojavila tanka oblačnost, pa še vseeno je bil dan za vikat. Z Jasno sva zelo na hitro dostopila do vrha in se še hitreje vrnila k najini punčki, da ne bo lačna slučajno predolgo. Viševnik najbrž poznate, je ena od posebnih zgodb v naših hribih, zelo oblegan in s tem tudi zelo presmučan, razrit, ipd. Vršni del je bil za smučati zelo grd, kasneje pa se je kar lepo dalo peljati.

Ja, tud pri malih otrocih se da marsikaj početi, to me zelo veseli in navdušuje. Gremo naprej!

 

Ko se naredi zima, si je treba vzeti čas za radosti, ki jih ta edinstveni letni čas ponuja. Zadnja leta je eno večjih zimskih radosti pri nama z Jasno sankanje. Kaj je lepšega, kot na lep zimski dan v prtljažnik zložiti super sani, ki so jih naredili obrtniki v Podljubelju, se zapeljati na eno od urejenih prog nekje na gorenjskem, odpešačiti na vrh in se brez (no, skoraj brez) zavor odpeljati po hitri, ovinkasti liniji v dolino. Potem ali vmes si privoščiš deci kuhančka in odideš domov dobre volje in pripravljen na vsakodnevne opravke. Če vse tole izvedeš še kdaj zvečer, z lučko na glavi, piše pa se en drugače zanikrn dan v tednu (beri ponedeljek, mogoče čudno vreme), pa je zadovoljstvo še večje.

Tipične destinacije za nas so Stari Ljubelj, Jezersko in Dom pod Storžičem. Ta vikend pa smo prvič presankali progo Mišouh. Nahaja se ob cesti Škofja Loka – Železniki, tam kjer levo pri gostilni Birt zaviješ proti Starem vrhu. Proga je super, organizatorji sankanja so prijazni in so progo v nedeljo pripavili odlično. Ponujajo pa tudi sankanje s prevozom, izposojo opreme, okrepčilo in še bi se našlo. Ob prvi priliki ponovimo tole akcijo.

Sankali smo Nina, Matevž, Jasna in moja malenkost.
Sankališče Mišouh na spletu in na facebooku.

 

Tale nedelja pa je bila za vikat! Sicer mrzel zrak je prav blagodejno vplival na naša pljuča, ker ga je tako prijetno sonce grelo.

Dan se je seveda začel s kavo, potem pa je šla mala Anja v oskrbo babice Sonje, midva z Jasno pa v spremstvu Barbare in Tadeja prevert, če še znava v hribe hodt. Pa je kar šlo, kaj kar šlo, odlično je šlo in bilo. Kofce so postregle s čudovitim dnem in odličnimi razgledi. V glavi pa so se že zbudili spomini na malo več snega in številne lepe cilje v naših hribih. Tako bo, kmalu gremo kaj posmučat……

Po obisku Kofc nas je mala Anja sprejela z zelo dobro voljo in pripravljenim kosilom, slava Babicam!

Tukaj pa kot zanimivost, Kofce in Veliki vrh dve leti nazaj.

 

Ko pride november, so misli zamorjene,

iščejo svetlobo v kratkih dneh, iščejo sonce za oblaki,

hrepenijo po vikendu ob delu do teme,

čakajo, da se megla razkadi, da se zrak otopli.

Sobota je, sonce me prebudi,

zajtrk tekne, kava veselo po grlu spolzi.

Zunaj je veselo, nobene sledi za turobnimi dnevi,

sonce vabi, takih trenutkov letos več kaj dosti ne bo,

kaj drugega nam ostane, kot izkazati spoštovanje naravi,

užiti in vsrkati vsako poklonjeno urico.

 

Drugega novembra se je zgodila velika stvar, nekaj kar najbrž popolnoma obrača tok mojega življenja, nekaj kar mu daje nov smisel, novo dimenzijo, novo veselje! Ta pust novembrski dan, dan potem ko se spomnimo vseh umrlih, ta dan je malo čez dvanajsto zasijalo novo življenje. Jasna je rodila deklico, 4090g težko in 55 cm veliko Anjo. Od takrat skozi cel porod, skozi obvezni celonočni Na zdravje, skozi celoten očetovski dopust se je Anja v meni popolnoma zasidrala, napolnila in dvignila me je nekam visoko, navdala me je z neizmernim optimizmom in srečo. Naj čim več od tega traja, lepe trenutke naše presrečne družinice pa bomo seveda obelodanili tudi na temle blogu,  na našem spletnem dnevniku lepega.

 

Rabim počitnice. Jasna tudi. Kam gre človek, če žena v pričakovanju naraščaja jeseni od športa lahko počne bolj malo? Počet tisto, kar lahko počne!

Greva na morje. Greva plavat. Grem laufat. Greva posedat ob kofetu, sladoledu, pivu (no, vsak od naju kar lahko). Greva brat. Greva na easy uživat!

Letos morja še ni  bil veliko,  bova nadoknadila v naslednjih 14ih dneh.

Koliko ga je pa bilo?

Kratka fotogalerija s komentarji:

 

Ta teden smo se pa kar zajetna skupinica kolesarjev spravili v naše konce mal kolo vozt (pa mal nost). 7 se nas je podalo na meni znano turo okoli doline Hrastnice.

Tura je skoraj popolnoma uspela. Tale skoraj pa tišči v neobisku vrha Osolnika, ki po mnenju gospoda Kmeta pod vrhom s kolesi ni dostopen. Zato smo po par krepkih besedah z njegove strani naše konjičke raje obrnili in se odpovedali lepemu vrhu, da ne bi slučajno kakšne škode po cesti delali. Sej jih še zadosti naprej čaka…

No, ni za jokat, naprej smo prevozili in prehodili mnoogo lepih potk, vzponov in super ravno prav tehničnih spustov, da lahko ponovno rečem – okolica Škofje Loke je meka gorskega kolesarstva.

Vsega skupaj se je v 4ih urah nabralo takole gori doli naokoli za slabih 1100 višinskih metrov in 27 kilometrov poti in potk, ki smo jih nato zelo lepo začinili pri Homanu v središču mesta. Vsak zase smo uživali Katja, Tomaž, Atila, Jure, Žiga, Gregor in seveda jaz.

Malo več si pa lahko ogledate v galeriji:

 

Letos sem kolo kar malo zanemaril. Sem pa tja sem že naredil turo v domačih hribih, več pa ne. Imam pa prijatelje, ki vsak teden enkrat po službi izvedejo turo. Končno smo našli skupni interes, se v Kranju zbasali v avto in zapeljali v Dovje.  Štart ob 16:15, močno sem upal, da bo dovolj časa za izvedbo celotne ture, ki ni kar tako. Dobrih 1000 vm vzpona do planine Dovška Rožca se kar lepo dviga pokonci, načrtovan vzpon z guranjem kolesa na vrh Dovške Babe (1891 m) in spust z vrha proti Rožci in desno na sedlo Mlinca ter v Dovje pa so čista poslastica za vse, ki jim dišijo spusti po lepih, sicer kar zahtevnih potkah po divjem delu Karavank.

Za celo turo smo porabili manj kot 4 ure, naužili pa smo se za dobrih 1300 višincev vzponov, singelc, guranja kolesa, gorskih razgledov ter na koncu zasluženega piva. Super je bilo, bo treba še kaj odpeljat…

Vozili in uživali smo Rozi, Tomica in jaz.

Pa še par slikc, ki povedo več kot 1000 besed:

 

Ker se zadnje čase tudi laufat spravim, sva se z Rozijem ob pivu v Rovinju prav hitro zmenila, da bova šla čez en teden na tek po ulicah Kranja. Prav zanimalo me je, kako je teči na uro in česa sem zmožen.

Tek je prijetno organiziran v okviru Tedna mladih s strani kranjskih študentov, njegova dolžina 6km pa je tudi všečna. Preteči je bilo potrebno štiri kroge po 1,5km, ki so vodili po starem mestnem jedru, vmes smo se pa spustili do reke Kokre in 4krat premagali kar strupen klanec do trgov v mestu.

Kako je šlo laufanje na moji prvi uradni preizkušnji?

Na začetku sem se zelo junaško pognal za ta hitrimi, prvi vzpon v mesto pa me je zrealiziral  na kvadrat. Težke noge in veliiiiiko potrebo po kakanju sem za seboj pustil šele v tretjem krogu. Lahko si predstavljate občutek, ko sem namesto teka na spodoben čas razmišljal samo na 5 minut intime v normalnem sekretu. Na srečo je volja zmagala, ura pa je na koncu zabeležila 24min 39s za 6km in 23 mesto med 80 udeleženci. Čisto zadovoljen sem, še bomo tekli.

Da bo tole poročilo bolj popolno, pa še rezultati najboljših:

- pri moških je zmagal Tadej Kaluža z zame popolnoma vesoljskim časom 19:09

-pri ženskah pa je zmagala Ana Krušič s skoraj čisto mojim časom 24:41

Če vaz zanimajo rezultati, so tukaj.

Na strani Gorenjskega glasa pa je tudi prijetna reportaža s fotogalerijo.

Lep pozdrav in “Pejte migat, fletn je!”

Galerija (foto: Jasna):

 

Čeprav so v hribih pogoji za spomladanske turne smuke idealni,  so mi višji hribi malo ušli iz glave. Prevladale so spomladanske radosti.  Poleg vsakodnevnih športnih aktivnosti pa sva si z Jasno okoli Velike noči privoščila tudi kakšen ležeren izlet. Pa pojdiva končno enkrat skozi Blejski Vintgar.

Malo podatkov si lahko preberete na wikipedii in  straneh Bleda.

Sprehajalna pot po soteski je speljana prijetno, v glavnem poteka po lesenih mostičkih, dolga pa je 1,6 km. V obe strani se človek kar prijetno nahodi.

Še ena zanimivost, pri zgornjem vhodu  sva dala za vstopnici po 4€ na osebo, pri spodnjem vhodu pa ni nihče pobiral vstopnine.

Ob povratku so naju vonjave ustavile v gostilni Vintgar. Okrepčala sva si z lepo pečeno postrvijo z Radovne, mmmm….

Fotke so slikane ob hitrem nedeljskem sprehodu, ko je v soteski kar precej ljudi (za temeljit ogled in slikanje zelo priporočam ne-nedeljo), s seboj pa nimaš stojala (tekoča voda brez stojala – za silo gre). Enkrat bom šel namensko v Vintgar in se malo bolj potrudil, je vreden.