FotoSiba

Ob zadnji turi je Žiga rekel: “Jaz bi pa še Stol letos odpeljal” . Hitro se je izkazalo, da je tale prvak Karavank na seznamu želja pri večini prisotnih. Tako smo se včeraj  eno uro čez poldan (po par urah službe) na Jesenicah zbrali štirje kolesarji, več ali manj dobro motivirani za dolg pristop na 2236m visok Stol. Dolg pristop pa nas je čakal, ker smo se hoteli na goro čimveč peljati, kdo pa bi hotel celo pot kolo nositi, zato da bi se slikal na vrhu?!? Da se proti Stolu čim več pelješ, pa te iz Jesenic čaka kar dolga in naporna pot.

Za ogrevanje smo se zapodili v asfaltne klance proti javorniškemu Rovtu kjer smo v žaru debate prvič zgrešili pot in si nakopali dodaten kilometer in nekaj višincev. Naslednja napaka je bila nekje okoli Križevca, spet smo ob lagodnem kolesarjenju izbrali napačen odcep in to ugotovili na koncu izbrane ceste. Jaz se nisem dal, na zemljevidu sem videl bližnjico do Pustega Rovta (planine za izhodišče na Golico in Struško), po zelooo strmi, na novo zratrakirani cestici sem se povzpel nekam visoko in sem do planine imel že pravi MTB spust.

Od planine Pusti Rovt pa je bila naša zbranost na višjem nivoju, zgubljanja je bilo konec. Za vzpon na pobočja Struške smo izkoristili cesto, ki je iz nič nastala v zadnjih letih in te v lepem in dokaj strmem vzponu popelje na Belsko planino. Kolesarjenje po visokogorskih pobočjih Struške je bilo izjemno prijetno (nisem rekel nenaporno), šodrasta singelca okoli Ride in vzpon med ruševjem na ramo Vajneža pa bi z veseljem zamenjal za kako bolj lepo potko.

Ko pogledaš na grebenu Vajneža na južno stran, te do Stola čaka še par kilometrov kolesarjenja in nekaj nošnje naših konjičkov do željenega vrha. Na 2236 metrih smo se lepo okrepčali, spočili, kar se po dolgem in garaškem vzponu spočiti da in se malo negotovo zapeljali na južna pobočja Stola. Negotovost je kmalu minila, razburljiv in dolg spust te hitro posrka vase, telovadba na kolesu po potkah vrhnjega dela in hitra vožnja po gozdnatih delih pa te z nasmehom popeljeta do vznožja.

Težko opišem, kakšen občutek je v glavi, ko se ozreš nazaj in podoživiš celoten spust (tu ga je kar 1650vm), se spomniš na garaški vzpon in se ti usta kljub utrujenosti razlezejo tja do ušes. Najbolj ga mogoče opiše dejstvo, da se hladno pivo po taki turi še posebno lepo uleže vate, neprecenljivo.

Ob vrtenju pedal smo uživali, Tomaž, Žiga, Andrej in Simon.

 

Ob prebujanju okoli pete ure zjutraj sem najprej preklel dan, ko sem dve leti nazaj dal idejo prekolesariti traso gorskega maratona nad Baško grapo. Deset minut kasneje, sem ta dan preklel še enkrat, saj tako zgodnja ura za filanje z močno hrano za energijo tekom dneva res ni primerna. Vožnja s kolesom čez prazno Škofjo Loko pa je glavo postavila na pravo mesto, prihajajoči dan je bil videti že v drugih, svetlejših in bolj vedrih barvah.

Snidenje z ostalimi udeleženci je bilo jutranje leno, nobenega posebnega navdušenja v očeh, le kanček negotovosti je bilo opaziti v kolesarjih. “Kaj nas čaka, kako prekolesariš 2600vm hribov v enem dnevu, kakšni vzponi in spusti nas čakajo?”, se je slišalo na Petrovem Brdu, štartu in cilju naše pustolovščine. “Pejmo pogledat, druge ni” in zapodili smo se v strm klanec proti Bohinjskim goram.

Ko začneš vrteti pedala, ni več časa za ugibanja in vprašanja, hribi, tura in družba te prevzamejo, vesel si sončnih žarkov, ki prederejo gosto krošnjo dreves, vesel si vsakega napredovanega metra v višino, vesel si razgleda, ko se dvigneš z gozda, vesel si, da so od krutih časov v naših hribih ostale lepo vozne mulatjere, vesel si šale prijatelja, ki bi v drugačnih okoliščinah morda zvenela celo čudno, vesel si, da si tam, da živiš in uživaš prav vsak sleherni trenutek. Zmes fantastičnega okolja, dobre družbe in želja po premaganju zadanega te potegnejo v nepozabno avanturo, ki je kljub velikim naporom ne boš nikoli pozabil. Zato se na čase tudi lotevamo daljših, markantnih tur. Lahko bi jih razdrobili in odpeljali v dveh ali celo več nedeljah, vendar je doživetje premagati dolgo, resno traso v enem kosu mnogo bolj močno.

Iz Petrovega Brda smo se vozili po bohinjski strani gora nad Baško grapo, po čudovitih mulatjerah smo dosegli Koblo,  najvišje smo se znašli pod Črno prstjo, kjer nam je vreme postreglo s čudovitim razgledom daleč naokoli. V Baško grapo smo se nato spustili proti hudi Južni. Za spust s kolesom vrhnje področje na žalost zaradi sipke poti ni najbolj primerno, vendar smo ga odpeljali, ker smo bili tam. Ostali spusti in prečenja so bili navdušujoči in prav hitro smo se znašli v Hudi Južni ob praznenju zalog nahrbtnikov, da v naša že dokaj utrujena telesa dobimo še nekaj energije.

Za seboj smo imeli že okoli 1200vm mulatjer, poti in potk, Huda Južna leži na približno 290mnm, mi pa imamo pred seboj še vzpon na Porezen, ki je na 1630 metrih. Poleg tega je s te strani vzpon nanj s kolesom še precej zahteven. S težkimi nogami smo pobrcali do Zakojce, kjer nas je Turistična kmetija pri Flandru dobesedno posrkala vase. Okrepčilne goveje juhe in slastni domači skutini štruklji so nam dali zagona, da so naslednji kilometri hitreje minili. Na Otavniku smo se končno močno približali Poreznu, naskok nanj pa je bil mešanica hoje, guranja in nošnje naših prevoznih sredstev. Kot vedno, na vrhu je vse poplačano, odpeljali smo še nam vsem znan spust proti Petrovemu brdu in par minut kasneje kljub težkim telesom nazdravljali in uživali ob poznem nedeljskem kosilu Pri Slavcu v Zalem Logu.

Oglejte si fotogalerijo s komentarji:

 

Soboto sva z Jasno izkoristila za turco po južnih pobočjih pod Poreznom. Zame je bila tura bolj raziskovalne narave, kaj sem raziskoval, pa sledi čez en teden.

Po dolgem popotovanju z avtom preko Petrovega Brda in Podbrda preko Hude Južne do vase Poče sva se lotila zložnega, na čase tudi strmega vzpona preko južnih pobočij Porezna do Pod Prvičem, kjer sva se pripeljala na nama bolj znano pot iz Davče proti vrhu.

Vzpone sva zaključila na sedlu Velbnk, od koder sva se spustila po poti slovenske planinske transverzale proti Cerknemu in vmes skrenila proti najinemu izhodišču, Poče. Ob celotnemu izletu in brskanju po zemljevidu sem ugotovil, da južna stran Porezna skriva obilico zanimivih potencialnih spustov, ki jih bo treba obiskati.

Luštno pohajkovanje, če pa bom naslednji vikend obiskovalec vrha Porezna, pa sigurno sledi zanimivo poročilo…

En del letošnjega dopusta smo si privoščili malo drugačnega, kot smo ga bili vajeni do sedaj. Malo smo pogledali po portalu turističnih kmetij in izbrali kmetijo Ravnjak na Koroškem pod Uršljo goro. Za štiri dni smo rezervirali apartma z zajtrkom in večerjo.

V teh nekaj dnevih pri g. Bredi smo s kolesi in peš obletali okolico in se mastili z domačimi dobrotami, kot so skuta z bučnim oljem in čebulo, domača borovničeva in slivova marmelada, jetrca s kislim mlekom, jagnjetina izpod peke,…..

Z Anjo in Jasno smo stali na vrhu Uršlje gore, se kopali v Ivarčkem jezeru, z Jasno pa sva si privoščila tudi pravo mtb turo na zahodnem delu Pohorja, v hribih nad Slovenj Gradcem.

Zelo všečen dopust, ki se mi zdi več kot odlična alternativa močno obleganemu poletnemu Jadranu, priporočam!

 

Jasna pod Štefanjo goro

Doma v kleti pridno čaka kolo, nanj se kar velikokrat spomnim, …pa naj še malo počaka, saj ni časa za vse!

Zadnje čase pa se vedno bolj pogosto ugnezdi v moje misli, vedno več utrinkov iz starih tur se mi prikazuje, vedno večja želja po odkrivanju vzponov, vriskanju v spustih in uživanju v razgledih se pojavlja. Kaj mi je storiti?

Preprosto, grem rešiti sezono, kar se je rešiti poleg vsega ostalega početja da.

Razmere po hribih so nestabilne, klože pokajo in se plazijo, novega snega je kar nekaj. V podobnih razmerah se velikokrat spomnim na Ženiklovec. S svojimi 1716 metri višine in cesto, ki te pripelje visoko pod planino, je lahko hiter, lep in varen cilj. Zadnja leta je bilo nekaj težav s cesto, ki te pripelje najvišje, so pa domačini to zelo lepo rešili.  Cesto lepo in vestno vzdržujejo, za uporabo le te pa v zaselku nad Grahovšami v avtomat z zapornico vstaviš 1€ in se odpelješ naprej. Enako storiš ob povratku, dinarčki za vzdrževanje in pluženje se nabirajo in vsi se imamo fajn.

Pa pojdimo s slikicami na planino Javornik in Ženiklovec. V tako lepem dnevu, ko je v nižinah megleno, v hribih pa leži novozapadli sneg, je tam gori zares lepo. Odprta , travnata pobočja, lepa planina in postavitev Ženiklovca v tako lep razglednik, vse to postreže z lepim zimskim izletom.

Smučanje je na Ženiklovcu včasih super, še večkrat pa mučenje po kaki tečni skorji. Vedno pa je zaključek enak, luštno in lepo je bilo. Imamo pač radi turno smuko kot celovito izkušnjo, malo oteženo vijuganje navzdol ne razbija lepih vtisov “biti v hribih, se razmigati, storiti nekaj zase in za svoje zdravje”. Včeraj sem kljub drugačnim predvidevanjem v smuki čisto užival, v gostem “celcu” v gornjem delu je bilo pravi užitek nizati dolge zavoje.

Največji užitek tur v podobnih dneh pa je radost, ki jo doživljam po potopu v megleni pokrov, kako lep in dolgotrajen je občutek, ko sem uspel priti nad meglo, ko sem uspel vsrkati tako čaroben, sončen dan v zimskih hribih. Sam si je kriv tisti, ki se ni potrudil storiti enako.

 

Ker je mala Anja zaenkrat zelo priden otrok in ker si Mami in Ati želita tudi pri malem otroku v hribe nadihat zimskega zraka, smo se naša družinica in družinica Danaja, Mateja, Iztok podali za štiri dni na Pokljuko. V apartmaju nam ne bo dolgčas, potem pa še vsak kakšen dan malo pomerka in izkoristimo proste urice za obisk hribov tam okoli.

To je bil plan, ki nam je uspel v celoti. V slabih štirih dnevih sem bil trikrat v hribih, pa še eno rundo teka na smučeh sem si privoščil. Program pa smo sestavljali in prilagajali sproti.

Prvi dan je bil na vrsti tek na smučeh, z Jasno sva se izmenjala v varstvu in na progi, pa sva se prav fletn namigala. Večerno pivo je zelo teknilo, še posebno z mislijo na obetavne naslednje dni, saj je bilo za cel vikend napovedano jasno vreme nad 1400m nad morjem.

Pa poizkusimo, če še znamo v hribe hoditi. V petek zjutraj sva se z Jasno podala na smučeh na planino Lipanco, tam pa sva izbrala za cilj Vrh Brd. Nezahtevna tura, ki te pripelje na razgledišče nad 2000m je ravno pravšnja za lovljenje kondicije pri Jasni, saj je mala Anja stara manj kot tri mesece, se pravi porod ni daleč nazaj. Za trud sva bila nagrajena s soncem, lepimi razgledi, par metri smučanja po pršiču in rodeo smučanjem po razritih strmalih v gozdu nad Lipanco. Zaključek dneva sem seveda dočakal z nasmehom, Jasna podobno, le njena izjava – jutr pa ne grem nikamor, rabm počitek – mi je dala misliti (kam bom sam skliznil za kako urco).

V petek popoldan in soboto dopoldan sva bila midva varuške, ker pa sem hotel dan vsaj malo izkoristiti,  sem se odločil za turo po kosilu. Grem nad Planino Konjščico proti Jezercom, tam pa bom videl koliko je ura in se odločil za cilj ali povratek. Kljub težki smučarski in gorniški opremi mi je korak odlično tekel, pogled pa mi je redno uhajal proti Velikemu Draškemu vrhu. Na Jezercih sem bil zelo hitro, odločitev je bila hipna, grem proti V.D.V, do kamor bo šlo do pol četrte, bo šlo, pol pa na smučke in v dolino. Dobre razmere za hojo so me pripeljale na vrh deset čez tretjo, potem se mi pa ni nikamor mudilo. Malica, čaj, slikanje, priprava na smučanje in hop v dolino. Spotoma srečam še sodelavca, ki je najbrž sestopal z lučko in zelo lepimi  večernimi razgledi z vrha v srcu. Smuka je bila do Jezerc fajn, iz Jezerc do Konjščice pa naporen rodeo med grmovji, saj snega do poštene smuke tam kar precej manjka. Za zvečer ni potrebno izgubljati besed, nasmeh in pivo, pa dobro spanje po tem.

Jah, na Viševnik pa je tudi nujno treba, če smo že na Pokljuki. V nedeljo se je po nebu pojavila tanka oblačnost, pa še vseeno je bil dan za vikat. Z Jasno sva zelo na hitro dostopila do vrha in se še hitreje vrnila k najini punčki, da ne bo lačna slučajno predolgo. Viševnik najbrž poznate, je ena od posebnih zgodb v naših hribih, zelo oblegan in s tem tudi zelo presmučan, razrit, ipd. Vršni del je bil za smučati zelo grd, kasneje pa se je kar lepo dalo peljati.

Ja, tud pri malih otrocih se da marsikaj početi, to me zelo veseli in navdušuje. Gremo naprej!

 

Ko se naredi zima, si je treba vzeti čas za radosti, ki jih ta edinstveni letni čas ponuja. Zadnja leta je eno večjih zimskih radosti pri nama z Jasno sankanje. Kaj je lepšega, kot na lep zimski dan v prtljažnik zložiti super sani, ki so jih naredili obrtniki v Podljubelju, se zapeljati na eno od urejenih prog nekje na gorenjskem, odpešačiti na vrh in se brez (no, skoraj brez) zavor odpeljati po hitri, ovinkasti liniji v dolino. Potem ali vmes si privoščiš deci kuhančka in odideš domov dobre volje in pripravljen na vsakodnevne opravke. Če vse tole izvedeš še kdaj zvečer, z lučko na glavi, piše pa se en drugače zanikrn dan v tednu (beri ponedeljek, mogoče čudno vreme), pa je zadovoljstvo še večje.

Tipične destinacije za nas so Stari Ljubelj, Jezersko in Dom pod Storžičem. Ta vikend pa smo prvič presankali progo Mišouh. Nahaja se ob cesti Škofja Loka – Železniki, tam kjer levo pri gostilni Birt zaviješ proti Starem vrhu. Proga je super, organizatorji sankanja so prijazni in so progo v nedeljo pripavili odlično. Ponujajo pa tudi sankanje s prevozom, izposojo opreme, okrepčilo in še bi se našlo. Ob prvi priliki ponovimo tole akcijo.

Sankali smo Nina, Matevž, Jasna in moja malenkost.
Sankališče Mišouh na spletu in na facebooku.

 

Tale nedelja pa je bila za vikat! Sicer mrzel zrak je prav blagodejno vplival na naša pljuča, ker ga je tako prijetno sonce grelo.

Dan se je seveda začel s kavo, potem pa je šla mala Anja v oskrbo babice Sonje, midva z Jasno pa v spremstvu Barbare in Tadeja prevert, če še znava v hribe hodt. Pa je kar šlo, kaj kar šlo, odlično je šlo in bilo. Kofce so postregle s čudovitim dnem in odličnimi razgledi. V glavi pa so se že zbudili spomini na malo več snega in številne lepe cilje v naših hribih. Tako bo, kmalu gremo kaj posmučat……

Po obisku Kofc nas je mala Anja sprejela z zelo dobro voljo in pripravljenim kosilom, slava Babicam!

Tukaj pa kot zanimivost, Kofce in Veliki vrh dve leti nazaj.

 

Ko pride november, so misli zamorjene,

iščejo svetlobo v kratkih dneh, iščejo sonce za oblaki,

hrepenijo po vikendu ob delu do teme,

čakajo, da se megla razkadi, da se zrak otopli.

Sobota je, sonce me prebudi,

zajtrk tekne, kava veselo po grlu spolzi.

Zunaj je veselo, nobene sledi za turobnimi dnevi,

sonce vabi, takih trenutkov letos več kaj dosti ne bo,

kaj drugega nam ostane, kot izkazati spoštovanje naravi,

užiti in vsrkati vsako poklonjeno urico.